Jadran Lazić

Veliki John Huston me je leta 1980 najel kot enega glavnih igralcev za svoj film "Escape to Victory". Poleg tega privilegija je bil bonus, da je bila večina filma snemana v Budimpešti za znamenito »železno zaveso«, saj je takrat le malo ljudi poznalo moj obraz in sem imel med snemanji priložnost za sproščujoče sprehode po mestu. Toda skoraj nemudoma, ko sem stopil iz hotela, me je na ulici ustavil fant s kamero, ki me je vljudno pozdravil in me začel prepričevati, da mu poziram. Ni bil tipičen paparaco, prav nasprotno – ni bil le vljuden, ampak tudi očarljiv in zabaven, a očitno nepopustljiv. Nisem imel druge izbire, kot da rečem ja. Takrat še nisem vedel, da bo to le prvo izmed mojih srečanj z Jadranom Lazićem.

-       Sylvester Stallone

V kratki zgodovini fotografije je paparaco igral vlogo lovca, ki se v iskanju štiriperesne deteljice prebija skozi džunglo, polno neznanih rastlin. Kot je že dolgo časa nazaj predvidel Walter Benjamin, se fotograf vrne z ulovom, ki ima vrednost le za trgovca. Benjamin je ob nadaljnjem razmisleku o tem dejal, da se »resnično zdi nedaleč stran čas, ko bo obstajalo več ilustriranih papirjev kot prodajaln divjadi in perutnine«. Dobro poglejte, kako je čas dohitel preroška pisanja tega nesrečnega filozofa!

Jadran Lazić je v začetku sedemdesetih let pobegnil banalni prihodnosti, v kateri bi končal kot hrvaški lokalni fotograf, in se pridružil tropu lovcev na senzacije v Parizu. To je zgodba o mladem človeku, ki se je iz anonimnosti prebil do slave - ena najbolj krutih poti, ki jo lahko prehodimo v našem času. Toda njegove oči so videle onkraj njegove Minolte: medtem ko je opazoval neumnost sistema slavnih in žalostno usodo mnogih ambicioznih zvezd, je okrog svoje lastne spodobnosti vestno postavil obrambne zidove. Zato njegova knjiga deluje kot kontrapunkt - stičišče med fotografijami in besedami, med podobami in resnico za njimi, med bleščečo javno podobo in tesnobo znotraj.

Paparaco je v službi velikih in med sabo tekmovalnih agencij, ki potrošnikom po celem svetu nudijo posebno izkušnjo. Njegova naloga je, da spremeni javno v zasebno, da lahko bralci tabloidov opazujejo svoje idole, ko se zamotajo v pasti ritualov vsakodnevnega življenja. Paparaco je bil tisti, ki je kanadskim državljanom razkril grešna dejanja Prve dame, ki je fotografiral najbolj slovito ameriško vdovo med njenimi nočnimi dogodivščinami. Paparaco je v svoj objektiv ujel privlačnega Marlona Branda s pivskim trebuhom, neverjetno pijanega... Pa kaj? Težko je reči. Vse to so delci, ki sestavljajo mozaik našega sveta.

Lahko bi rekli, da je paparaco neke vrste junak demokracije, ki ovrže popularne mite in zavoljo užitka brezobrazne množice med zvezdniki povzroči paniko. V izjemnem išče banalno; v znanem neznano; v vzvišenem odvratno. Nato njegovo delo objavijo velike revije, da ponazorijo svojo večno »navsezadnje smo vsi le ljudje« filozofijo. Jadran Lazić vidi usodo paparaca kot zgolj del svojega potovanja in odraščanja. Ko fotografira moškega ali žensko, z njima spleta intimno zgodbo - zgodbo, ki se konča z nekakšno moralno katarzo: zdaj, ko sem preživel izkušnjo paparaca, sem bolj izpopolnjen kot človek. Jadran Lazić z razorožujočo spontanostjo razkriva resnico o sebi, svojem poslanstvu in svetu, ki ga do zdaj nismo poznali.

Odlomek iz besedila Veselka Tenžera