Zavil sem za vogal in parkiral za hotelom [kjer je bival Bowie]. Morda mi za Sygmo ni nič ostalo ali pa je Bowie res uporabil zadnja vrata. Medtem ko sem razmišljal o tem, sem opazil elegantno oblečeno osebo, ki ni bila videti prav nič podobna Bowieju, kako se je izmuznila iz hotela in se usedla v taksi, ki je očitno čakal nanjo. Imel sem srečo, saj je bil voznik starejši moški tik pred upokojitvijo. Ni cikcaka! in brez težav sem mu sledil.Nenadoma se je avto ustavil in izstopil ni nihče drug kot Bowie. Tudi jaz sem se ustavil, prižgal vse štiri smernike, skočil ven in začel fotografirati. Nisem nehal pritiskati na sprožilec. Bowie navsezadnje ni bil Marlon Brando in če bi me napadel, bi ga lahko obvladal. Sledil sem mu vse do vhoda v japonsko restavracijo. Sledil sem mu tudi potem, ko je že vstopil.
Odlomek iz knjige Jadrana Lazica 50 Years of Photography, Vol. l, Zagreb 2021, str.137.