Bližala se je projekcija njegovega filma Poštar vedno zvoni dvakrat. Pred kinodvorano, v njej in za njo je seveda vladal kaos. Filmu je sledila večerja v prijetni majhni restavraciji.Pokukal sem notri, da bi videl, s kom je. Kot običajno je bil z režiserjem in je nosil sončna očala. Čakali smo do štirih zjutraj. Niti sledu o njem. Obupal sem in šel domov. Pozneje sem izvedel, da je odšel zgodaj zjutraj, po peti uri, z dvema dekletoma pod roko in da je do enajste ure ostal z njima v hotelu. Kokain so snifali skoraj vse do tiskovne konference. Tam sem ugotovil, da sploh ni spal - samo umil si je obraz, potegnil še eno črto kokaina, si počesal plešasto glavo, si nadel sončna očala in se na konferenci pojavil, kot da je vso noč prespal. Novinarsko konferenco je zapustil skozi zadnja vrata. To bi lahko bila moja priložnost - nikogar drugega ni bilo v bližini. Odšel je na plažo. Počakal sem, da je stopil v vodo. Bil je ujet. Ni bilo izhoda. Približal sem se vodi in še naprej fotografiral. Videl me je, se nasmehnil, skremžil obraz, poziral in se afnal. Fotografiral sem in samega sebe spraševal, kdo je tu nor - on, ki se je deset dni izogibal fotografiranju brez sončnih očal, celo ob treh zjutraj v baru, zdaj pa mi dovoli, da počnem, kar hočem, ali jaz, ki sem mu bil ves ta čas za petami.
Tako sem posnel obširno serijo fotografij čokatega in postavnega Jacka.
Ker sem ga dvakrat srečal na letališču, ko je prispel, sem mi je zdelo pošteno tudi, da sem ga pospremil tja na poti nazaj. Tako sem se odpravil na letališče v Nici. Ob odhodu mije pomahal, vendar ni snel svojih sončnih očal. Ne, gospod!
Odlomek iz knjige Jadrana Lazica 50 Years of Photography, Vol. 1, Zagreb 2021, str. 322..