Tilyen Mucik, Lucija Rosc, Kristina Eržen, Teja Miholič: Življenja reči

5 June - 7 September 2019
Dela
Pregled

Fotografija se je skozi zgodovino aktivno ukvarjala z vlogo predmeta kot samostojnega upodobljenca in v prvih desetletjih prejšnjega stoletja je bila njegova avtonomnost vzpostavljena. S trudom gibanja »nove podobe«, ki je v 20. in 30. letih v različnih variacijah nastopala v okviru nemške, francoske in celo slovenske fotografske dejavnosti, je predmet zaživel v novih izrezih, nenavadnih kompozicijah in tehnološko iznajdljivih rešitvah. A če je predmet nekoč služil predvsem tehničnemu razvoju fotografskih študij in velikokrat predstavljal le podlago za študijo luči, postavitve in optičnih učinkov, danes v tem smislu opazujemo svojevrsten preobrat: predmet je zdaj dobesedni protagonist fotografije, z lastno zgodbo in življenjem, ki je skozi objektiv predstavljeno v različnih, kompleksnejših kontekstih.

 

Predmet v smislu tihožitne kompozicije je skozi čas ostal prisoten v motiviki umetnikov in nastopa tudi v sodobni fotografiji. Fotografom nudi možnosti za razvoj tehnično dovršenih motivov v studiu, ki danes presegajo fotografsko podobo in jo združujejo s slikarstvom, kiparstvom, videom ali instalacijo. Predmet kot subjekt fotografije v sodobnosti ne funkcionira več kot zgolj označevalec realnega ali nadrealnega, pač pa obrne svoj fokus na potenciale upodobitve, njihove izmenljivosti in reinterpretacijo realnosti z vidika kritične misli. Medij fotografije je začel v 20. stoletju radikalno preizpraševati samega sebe. Trivialnost in minljivost stvari v potrošniškem svetu sta v fotografiji lahko potencirani skozi uporabo številnih medijev v enem delu ali pa se odraža v vrnitvi barve, izboru »nefotogeničnih« in neklasičnih predmetov ter zasičenosti fotografske podobe.[1]

 

Razstava skozi izbor štirih avtoric poskuša raziskati, kam lahko umestimo motiv fotografskega predmeta v današnjem času in prostoru. Mlade, neuveljavljene fotografinje danes raziskujejo predmet na samosvoje načine in ga reflektirajo na izrazito sodoben način. Lucija Rosc k predmetu pristopa studijsko, komercialno, in raziskuje njegove upodobitve v kombinaciji s specifično modno vižo – »hand modellingom«. Kristina Eržen nam predstavi izvenzemeljske kamne, ki samotni ali v jatah plujejo po stratosferi in nas ob tem opominjajo na element fotografske iluzije. Teja Miholič predmet umesti v polje konceptualne umetnosti, kjer tujek iz lastnega telesa poveča in preoblikuje, obenem pa z gibljivimi podobami smiselno opozarja na konec statične podobe v fotografskem mediju. Tilyen Mucik raziskuje predmet s stališča klasičnega tihožitja, ki pa ga z novimi vsebinskimi in tehničnimi pristopi odmika od njegovih osnovnih konotacij.

 

 

Hana Čeferin



[1] Dorothea RITTER, The Metamorphosis of Still Life Photography in the 20th Century, in: The Life of Things. The Idea of Still Life in Photography 1840-1985, Heidelberg 2012, p. 153.

Postavitev
Sporočilo za medije

ŽIVLJENJA REČI

 

Fotografija se je skozi zgodovino aktivno ukvarjala z vlogo predmeta kot samostojnega upodobljenca in v prvih desetletjih prejšnjega stoletja je bila njegova avtonomnost vzpostavljena. S trudom gibanja »nove stvarnosti«, ki je v 20. in 30. letih v različnih variacijah nastopala v okviru nemške, francoske in celo slovenske fotografske dejavnosti, je predmet zaživel v novih izrezih, nenavadnih kompozicijah in tehnološko iznajdljivih rešitvah. A če je predmet nekoč služil predvsem tehničnemu razvoju fotografskih študij in velikokrat predstavljal le podlago za študijo luči, postavitve in optičnih učinkov, danes v tem smislu opazujemo svojevrsten preobrat: predmet je zdaj dobesedni protagonist fotografije, z lastno zgodbo in življenjem, ki je skozi objektiv predstavljeno v različnih, kompleksnejših kontekstih.

 

Predmet v smislu tihožitne kompozicije je skozi čas ostal prisoten v motiviki umetnikov in nastopa tudi v sodobni fotografiji. Fotografom nudi možnosti za razvoj tehnično dovršenih motivov v studiu, ki danes presegajo fotografsko podobo in jo združujejo s slikarstvom, kiparstvom, videom ali instalacijo. Predmet kot subjekt fotografije v sodobnosti ne funkcionira več kot zgolj označevalec realnega ali nadrealnega, pač pa obrne svoj fokus na potenciale upodobitve, njihove izmenljivosti in reinterpretacijo realnosti z vidika kritične misli. Medij fotografije je začel v 20. stoletju radikalno preizpraševati samega sebe. Trivialnost in minljivost stvari v potrošniškem svetu sta v fotografiji lahko potencirani skozi uporabo številnih medijev v enem delu ali pa se odraža v vrnitvi barve, izboru »nefotogeničnih« in neklasičnih predmetov ter zasičenosti fotografske podobe.[1]

 

Razstava skozi izbor štirih avtoric poskuša raziskati, kam lahko umestimo motiv fotografskega predmeta v današnjem času in prostoru. Mlade, neuveljavljene fotografinje danes raziskujejo predmet na samosvoje načine in ga reflektirajo na izrazito sodoben način. Lucija Rosc k predmetu pristopa studijsko, komercialno, in raziskuje njegove upodobitve v kombinaciji s specifično modno vižo – »hand modellingom«. Kristina Eržen nam predstavi izvenzemeljske kamne, ki samotni ali v jatah plujejo po stratosferi in nas ob tem opominjajo na element fotografske iluzije. Teja Miholič predmet umesti v polje konceptualne umetnosti, kjer tujek iz lastnega telesa poveča in preoblikuje, obenem pa z gibljivimi podobami smiselno opozarja na konec statične podobe v fotografskem mediju. Tilyen Mucik raziskuje predmet s stališča klasičnega tihožitja, ki pa ga z novimi vsebinskimi in tehničnimi pristopi odmika od njegovih osnovnih konotacij.

 

Hana Čeferin

 

[1] Dorothea RITTER, The Metamorphosis of Still Life Photography in the 20th Century, in: The Life of Things. The Idea of Still Life in Photography 1840-1985, Heidelberg 2012, p. 153.


 

KRISTINA ERŽEN – WHERE DO YOU COME FROM?

Projekt Where do you come from? nas popelje izven našega planeta, v prostranstvo vesolja. Avtorica fotografira kamne, ki navidez breztežnostno plujejo po stratosferi. V skoraj slišni tišini se gibljejo po nebu, samotni ali v skupinah in letijo v neznano. Kamni so fotografirani in predstavljeni kot nekakšen dokumentacijski material – obešeni na steno brez posebnega vrstnega reda delujejo, kakor da je avtorica v kontinuiranem raziskovalnem procesu in na svoje naslovno vprašanje še ni našla odgovora. Avtorica kamne upodobi z občutno mero fascinacije, a hkrati objektivno, hladno in distancirano, kot je značilno za vesoljsko fotografijo izvenzemeljskih objektov. Inherentna lastnost fotografije je, da predstavlja realnost in otipljivost predmeta. A z domiselno manipulacijo medija je mogoče tvoriti optične iluzije, ki so zaradi stvarne narave fotografije toliko bolj prepričljive. Od kje torej prihajajo kamni Kristine Eržen? So resnično izvenzemeljske tvorbe ali gre za vsakdanje predmete, ki šele v leči objektiva pridobijo nove dimenzije? Eržen nas v seriji povabi, da kamne vidimo, kakor jih vidi sama – kot navidez neuporabne predmete, ki svoje potenciale razkrijejo šele v domišljiji.

 

TEJA MIHOLIČ – KAMNI

Instalacija Kamni vsebinsko funkcionira na več nivojih. Fascinacija s kamnom izvira iz osebne izkušnje avtorice, ki je tumor iz lastnega telesa povečala na večkratnik svoje velikosti in ga pretvorila v vizualno podobo. Kamen, zdaj projeciran izven njenega telesa, je prevzel nove pomenske dimenzije in začela je raziskovati njegove fizične lastnosti. Izvor »kamna« je njeno lastno telo, v smislu materiala pa se razvija v več stopnjah – iz tkivne tvorbe v kamen, nato beton in končno večnadstropno stolpnico. Tujek je preseljen iz mikro na makro raven, v materialu pripeljan vse do svoje končne forme – stanovanjskega bloka. Večstopenjski razvoj pa ni le vsebinski, temveč tudi formalni. Miholič na tehničnem nivoju z instalacijo presprašuje statično naravo fotografije in predvidi njen konec. Statični fotografiji betona sledi gibanje vrtečih se kamnov, ki se v obliki GIF-a premikajo na zaslonu. Stolpnica je prikazana v obliki videa, zadnje stopnje premične fotografije. Avtorica raziskuje odnos med fotografijo in filmom ter možnosti njune združitve, hkrati pa prikaže edinstveno intepretacijo lastnega telesa, njegovih trdnosti in šibkosti in končno sprejemanja le-teh.

 

TILYEN MUCIK – TIHOŽITJE

Motiv tihožitja je v polju vizualne umetnosti zgodovinsko eden najpogosteje reprezentiranih in začetke tihožitnih podob lahko zasledimo že v stenskem slikarstvu starih civilizacij. A motiv, ki je bil vse od renesanse naprej priljubljena upodobitev številnih umetnikov, se v 19. stoletju začne izrazito povezovati z ženskimi umetnicami. Ženskam namreč ni bilo dovoljeno obiskovanje likovnih akademij, preučevanje golega telesa ter slikanje večfiguralnih kompozicij in v svojem delu so bile zamejene na slikanje intimnega sveta interierjev, portretov in tihožitij. Tematika ženske in ženstvenosti je v njenem delu vseskozi prisotna, ne le v samem izboru motiva temveč v njeni lastni interpretaciji serije. Tihožitje lahko beremo npr. skozi pisanje Linde Nochlin, ki med drugim postavlja vprašanje, kaj naredi določeno umetniško delo »žensko« oz. »ženstveno«, ali sploh lahko govorimo o ženskem slogu in motivu, kot je bila vse prepogosto praksa v umetnostni zgodovini. Mucik se v svoji seriji Tihožitje glasno sklicuje na preteklo tradicijo, na kar opozarja že sam način upodobitve – fotografije so predstavljene v monumentalnih zlatih okvirjih, ki aludirajo na kolekcionarske zbirke preteklih stoletij. Tehnično pa je serija vse prej kot tradicionalna, saj se z uporabo metode skeniranja odmika od klasičnih fotografskih pristopov. Kljub pomembnim zgodovinskim referencam pa fotografije Tilyen Mucik vsekakor niso zamejene na zgolj feministično branje in delujejo tudi brez referenčnega ozadja. Njeno glavno vodilo je lastna ljubezen do cvetja in pritajenega sveta tihožitnih predmetov, ki za umetnico ostajajo predmet fascinacije.

 

LUCIJA ROSC – ROKE

Lucija Rosc v seriji Roke na portreten način raziskuje predstavitvene možnosti t.i. »hand modelinga«.  Avtorica se nanaša na polje modne fotografije in oglaševanja, kjer je poziranje z rokami ustaljena praksa, sama pa preko nje gradi serijo avtoportretov lastnih rok. Žive, privlačne barve in skoraj perverzno negovane roke vzbujajo konotacije marketinške fotografije in fotografskih pristopov oglaševalskih kampanj, ki pa jih Rosc z veliko mero humorja in samorefleksije postavlja v kritično luč. Predmeti, ki jih roke »oglašujejo« so skoraj komično nepomembni – majhen umeten hamburger, plastenka in vžigalica so v prijemu rok umetelno povzdignjeni in predstavljeni kot objekti poželenja. Ker so v objektiv ujete avtoričine lastne roke z njimi gradi svoj »hand modeling« portfolio, ki pa z nenavadnim izborom izpostavljenih predmetov doseže humoren učinek. Skozi barvo, kompozicijo in osvetlitev Rosc raziskuje potenciale oglaševalske studijske fotografije, hkrati pa opozarja na pasti, ki jih ta nastavlja potrošniku – in na dejstvo, da se nam v pravih rokah vsak produkt lahko zdi privlačen.

 

Vsa besedila: Hana Čeferin