Devet bazenov za zlomljenim steklom je projekt, ki naslavlja specifično estetiko za promoviranje turističnega produkta. Bazeni so bili v času socializma del počitniških paketov, mitologiziranih krajev, uvoženih od drugih kultur in zahtev. Posebej na obali, kjer so v neskladju s svojo okolico predstavljali bistven presežek, so bili morda smatrani kot luksuz namenjen gostom, ki se niso počutili zadovoljni in varni le zaradi lepote narave. Počeno steklo, pod katerim so povečane fotografije, skupaj drži rdeč lepilni trak. Njegov vidni vzorec razkriva potlačeni strah, ki ga je za sabo pustila izguba skupne zgodbe, okvirja, znotraj katerega se je nekoč formiral jugoslovanski turizem. Ruschajevo zlomljeno steklo simbolizira drugačno atmosfero, ki preveva slikovite dele Los Angelesa; steklo je položeno na gladko površino, ki odseva modro nebo (in katere barva in položaj znotraj okvirja spominjata na bazen). V nasprotju s tem je počeno in ponovno sestavljeno steklo v delih Tanje Lažetić poskus rekonstrukcije zlomljene podobe užitka. Rdeči trak simbolizira propad politične utopije (ki je s sabo na žalost vzela tudi mnoge hotele in bazene); je kakor filter, skozi katerega lahko opazujemo novejšo zgodovino, ki ostaja nedostopna in jo je nemogoče obdržati kot skupno celoto.

Morska bitja, ki v hitrih sinhroniziranih koreografijah prosto plavajo med algami in koralami ali se v samotarskem raziskovanju leno pomikajo po pesku plitvin. Te podobe pritegnejo našo pozornost, vabijo nas k raziskovanju morskih globin v družbi tamkajšnjih prebivalcev ali v nas preprosto zbudijo zanimanje s svojimi premiki na gladini vode ali na pesku. Nato, pred stojnicami prodajalcev rib, pozabimo na valovanje hobotnice, svetlobni sij jate sardin ali počasno premikanje raka. Okolje se je spremenilo in izbrisalo lirično dimenzijo. In vendar se zdi, da kljub prekinjenemu življenju, položeni v zabojčkih polnih ledu, ki kar najbolje ohranja njihovo svežino, še vedno plešejo v skladnih in dovršenih scenografijah.