Stojan Kerbler: Prešernova nagrada za življensko delo

Stojan Kerbler je prvi fotograf, ki je letos prejel prestižno Prešernovo nagrado za življensko delo. Zaslužena nagrada je posvečena njegovemu več kot 60-letnemu ustvarjanju na področju fotografije, ki je bilo mnogokrat nagrajeno tako doma kot v tujini. Že leta 1971 je prejel nagrado Zlata ptica, leta 1979 si je prislužil nagrado Prešernovega sklada, leta 2010 je prejel priznanje predsednika Republike Slovenije za vrhunske umetniške fotografske dosežke. Njegove fotografije se nahajajo v stalnih zbirkah muzejev po celem svetu, med drugim v fotografskih muzejih mest Charleroi, Pariz, Beograd, Dunaj in Rochester. Že praktično od svoje ustanovitve pa ga v slovenskem prostoru zastopa Galerija Fotografija.

Iz rodne Ptujske gore je postal najbolj prepoznaven po intimnih portretih Haloz, v katerih je beležil tok časa in skromna življenja kmečkih ljudi. V tem pa Kerbler ni le dokumentarni fotograf, saj s svojim izjemnim talentom za zajetje trenutkov miline, humorja ali bolečine izkazuje senzibilnost za človeška čustva, ki njegovo fotografijo dviga na raven umetniške. V vsakdanjih motivih kmečkega življenja je znal ujeti nekaj, kar sega izven vizualnega motiva, je globlje, človeško, ontološko. »Kerbler je nepretenciozno, s svojo skromnostjo, ljubeznijo in odgovornostjo do sočloveka postavil visoka meril čiste črno-bele analogne fotografije in vzpostavil referenčni okvir humanistične fotografske senzibilnosti in estetike tudi za prihodnje rodove. Njegov modus biti, čutiti, opazovati, ohranjati človekovo dostojanstvo in videti ter dokumentirati brez odvečnega moraliziranja, pa je neponovljiv in težko dosegljiv”, je v obrazložitvi nagrade zapisal fotograf Boris Gaberščik, tudi sam sopotnik Galerije Fotografije.

Njegove črno-bele analogne fotografije nimajo le umetniške dimenzije, temveč nosijo velik etnografski pomen. So dokument podeželskega prebivalstva v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko sta bili v nasprotju s poudarjanjem industrializacije in razvitosti Jugoslavije ruralni območji Haloz in Kozjanskega izpostavljeni hudi revščini in lakoti[1] – obenem pa polni tradicijskih navad in običajev, ki so se ohranili tudi v Kerblerjevih posnetkih. A njegove fotografije so toliko bolj zanimive, ker ljudi ne upodablja od zunaj, kot tujec, ki bi s sociološkim interesom opazoval odmaknjeno pokrajino. Prav nasprotno – fotograf je bil eden izmed portretirancev, upodabljal je svoje ljudi in običaje, zato so njegova dela še toliko bolj polna razumevanja in tenkočutnosti.

»Navkljub novim trendom, digitalizaciji fotografske slike, sodobnim orodjem vrednotenja fotografske podobe se Kerblerjev 60-letni opus spretno izmika označbam, posploševanju in prehitrim in navideznim analogijam. Ostaja sam svoj, nepresegljiv in neizmerno dragocen dokument avtorjeve ljubezni do sočloveka«, v obrazložitvi Prešernove nagrade zaključuje Gaberščik. Zato je Galeriji Fotografiji v velik ponos, da je fotografu skozi leta ta dokument pomagala hraniti ter ga predstavljala slovenski in tuji javnosti. Pričujoča razstava je poklon pomembnemu človeku, velikemu mojstru fotografije in dolgoletnemu sopotniku Galerije Fotografije.

Hana Čeferin