Ciril Jazbec: Med ledom in svetlobo

Vabljeni na odprtje razstave Cirila Jazbeca Med ledom in svetlobo, ki bo v četrtek, 19. novembra, ob 18. uri v Galeriji Fotografiji.

Ogledalo naši prihodnosti

Še ne tako daleč nazaj je omemba Grenlandije pri večini sprožila prispodobe za nepredstavljivo oddaljenost, ekstremen mraz in tiho, nedotaknjeno divjino. Grenlandijo smo podrobneje spoznavali preko redkih, a odmevnih potopisov in odprav s slovenskimi koreninami. Zanimanje so vzbujale zgodbe o spopadanju z ekstremnimi razmerami, ledom in spoznavanju življenja Inuitov. Verjetno si nihče ni predstavljal, da bo v kratkem času prav Grenlandija postala simbol vsega, kar na tem planetu upravičeno vzbuja skrb.

Ogromen otok, stokrat večji od Slovenije, postaja s talečimi se ledeniki epicenter podnebnih sprememb, sočasno pa je tarča geopolitičnih bojev za minerale in druge strateške naravne vire. Za povrh se mora relativno majhna populacija boriti za avtohtono kulturo in za ohranitev identitete. Dogajanje na tem delu Arktike razgalja globoke protislovnosti človeške narave. Iz dneva v dan kaže, da smo biološka vrsta, ki je pridobila moč spreminjanja planeta, še preden je razvila modrost za varno upravljanje s to močjo.

Podnebje se zaradi človeka spreminja povsod po zemeljski obli, a najhitreje in najbolj dramatično ravno na arktičnem območju. Kaj vse nepovratno izgubljamo, ko izginjajo zamrznjeni deli planeta? Ledeniki niso le lepi in mogočni, so tudi tihi arhivi minljivosti časa. So kot zamrznjene knjige preteklosti. Vsaka plast ledu v sebi hrani zrak, ki so ga dihali naši predniki, in zgodbe o podnebnih ciklih tisočletij. Ko se ledeniki talijo, ne izgubljamo le vode, temveč beremo oporoko lastne zgodovine – preden ta izhlapi. Tudi bela barva ledu ni le okras nedolžnosti, ampak je kot belo varnostno ogledalo, ki ščiti Zemljo. Svež, bel sneg in led odbijeta večino sončnih žarkov nazaj v vesolje in zato sonce tega dela Zemlje ne greje preveč. Ko led in beli sneg izginjata, se prideta na dan temnejša zemlja in temno morje. Temne površine sončne toplote ne odbijajo, temveč jo vsrkajo. Bolj ko se led topi, več toplote se ujame in hitreje se topi preostali led. To je začarani krog, zaradi katerega se Arktika segreva najhitreje na vsem svetu. Tudi zato se mogočna ledena gora, za katero se je zdelo, da stoji nespremenjena od nastanka sveta, danes podre v le nekaj desetletjih. Podnebne spremembe opominjajo, da je celo najmogočnejše minljivo, če rušimo krhko ravnovesje narave.

A oči znanosti so uprte v izginjanje grenlandskega letu še iz dveh razlogov – prvi je globalni dvig gladine oceanov in drugi delovanje oceanskih tokov, kot je atlantsko kroženje. Grenlandski ledeni pokrov hrani toliko sladke vode, da bo njegovo popolno taljenje dvignilo globalno morsko gladino za sedem metrov. Iztekanje sladke vode iz grenlandskih ledenikov pa ne spreminja le nivoja morij, temveč neposredno ruši oceanske tokove, ki uravnavajo podnebje Evrope in Severne Amerike.

Na fotografijah Cirila Jazbeca ne gledamo le statičnih motivov odročne narave in dih jemajoče lepote, temveč tudi ujete fizikalne procese v trenutku njihove transformacije. Fotograf nas s premišljeno kompozicijo, ujetjem arktične svetlobe in kontrastov postavlja v vlogo neposrednih prič. Odstira tihi planetarni arhiv, ki pod vplivom podnebnih sprememb pospešeno izpareva v sedanjost.

Grenlandija ne nosi le teže podnebnih sprememb, temveč nosi tudi težo človeškega pohlepa. Stoletja jo je varoval njen lasten led. Kot nepremagljivi ščit je ljudem omogočal, da živijo v svojem ritmu, v tihem zavezništvu z naravo. Danes, ko se ta led pod podnebnimi pritiski umika, se zdi, da otok izgublja svojo zaščitno obleko, tuji pogledi pa brez sramu zrejo v njegova razkrita bogastva. Geopolitična bitka za Grenlandijo se nas mora dotakniti, ker razkriva najbolj žalostno plat modernega človeka: namesto da bi nas taleči se led poenotil v skrbi za planet, je v nas prebudil tekmo za to, kdo bo prvi pobral ostanke. Minerali, redke zemlje in nove pomorske poti v očeh geopolitičnih gigantov niso le naravni viri – so plen. Bolečina te situacije leži v spoznanju, da tisti, ki od daleč rišejo meje in načrtujejo rudarjenje, ne slišijo utripa grenlandskih vasi. Pokrajina, ki je za Američana, Kitajca ali Evropejca le strateška točka, je za nekoga celotno življenje, dom in spomin na prednike.

V tej ledeni pokrajini se poleg tekme za ozemlja in minerale, odvija tudi tiha, globoko osebna drama naroda, ki si želi odločati o svoji usodi. Stoletja so Inuiti živeli v sožitju z ledom, ki jim ni bil le dom, ampak tudi učitelj in zaščitnik. Dajal jim je hrano morja, varoval njihove zgodbe in oblikoval njihovo identiteto. S podnebnimi spremembami pa so danes pred izzivom, kako ohraniti ponos in lastno usodo, ko te obkoljujejo največje sile sveta? Grenlandci se nahajajo pred bolečo in skoraj nemogočo dilemo: ali ostati odvisni od Danske ali pa odpreti vrata tujemu kapitalu in s tem svojo sveto zemljo prepustiti novim neusmiljenim gospodom. Kako ohraniti dušo svoje kulture, ko svet v tvoji domovini vidi le rudo, nafto in strateške točke na zemljevidu? Grenlandci enostavno ne žele biti figure na tuji šahovnici, temveč želijo obvarovati svoj dom, svoje otroke in pravico, da v svojem lastnem jeziku sanjajo o prihodnosti pod severnim nebom.

Fotografije razstave Med ledom in svetlobo zato presegajo vlogo prostora, kjer zgolj opazujemo ujeti čas. So prostor spomina, taborišče razmisleka in pretresljivo opozorilo. Fotografija na Grenlandiji ni le estetska podoba – je zadnja priča sveta, ki se pred našimi očmi drobi. Je tihi zapis o izginjajočem tisočletnem ledu in o očeh naroda, ki noče postati le senca na lastni zemlji. Razstava ni ustvarjena zato, da bi nam nudila udobno občudovanje oddaljene lepote; je odprto okno v našo neposredno prihodnost in surovo ogledalo našega lastnega odtisa. Opominja nas na edino resnico današnjega časa: z vsako razpoko v grenlandskem ledu razpoka tudi naša skupna usoda. Z vsakim izginulim ledenikom ne izgubljamo le nekega odročnega kosa narave, temveč nepopravljivo izgubljamo delček lastne človečnosti. In kar je najvažnejše – razstava nas ne poziva k pasivnemu pomilovanju, temveč k dejavnemu prebujenju. Nagovarja nas, da prenehamo gledati na planet kot na neizmeren vir za izkoriščanje in začnemo živeti z zavedanjem, da vsaka naša odločitev, vsak potrošniški korak in vsak političen glas odmevajo vse do tistih ranljivih ledenih obal.

Lučka Kajfež Bogataj

V četrtek, 12. novembra, ob 18. uri bo Ciril Jazbec v Mali galeriji Cankarjevega doma  odprl še eno razstavo, in sicer predstavitev projekta Pošasti pomladi, ki raziskuje starodavne pustne običaje severozahodne Slovenije, kjer so se ohranili eni najstarejših ritualov preganjanja zime v Evropi.