Tihomir Pinter & Roman Uranjek & Tadej Vaukman: Projekt Jesenice

16 March - 30 April 2021
Pregled

Za Projekt Jesenice so svoje različne umetniške prakse združili Roman Uranjek, Tihomir Pinter in Tadej Vaukman, ki so se v projektu osredotočili na gorenjski center rudarstva. A Jesenice v projektu predstavljajo le kuliso, referenčno točko za umetnike, katerih projekt je v bistvu raziskovanje umetniške prakse drug drugega.

 

Pobudnik sodelovanja je Roman Uranjek, vizualni umetnik in dolgoletni član skupine IRWIN, ki se v svojem delu vseskozi ukvarja z različnimi načini apropriacije in grajenjem lastnega znotraj obstoječega. Čeprav se Uranjek ne smatra za fotografa, ga fotografija kot medij fascinira, saj se ga tudi sam poslužuje, tako avtonomno kot znotraj svojih prepoznavnih kolažev. Uranjek je umetnik, ki je zelo močno vpet v širše umetniško dogajanje in znotraj tega tudi pogosto sodeluje z drugimi umetniki – sam zase pravi, da je po srcu kolektivist. Tako je eden izmed njegovih projektov, posvečen prav sodelovanju s fotografi, projekt Izložba, znotraj katerega je izpeljal že dvanajst umetniških akcij (med drugim s Stojanom Kerblerjem, Igorjem Andjelićem, Urošem Abramom, Meto Krese, Aleksandro Vajd in drugimi). V projektu Izložba Uranjek vstopi v geografski prostor, v katerem fotograf deluje, ter vanj posega z lastnimi intervencijami. V izložbe danega kraja intervenira z različnimi akcijami, najbolj pogosto pa z dodajanjem svojega zaščitnega znaka, grškega (Malevičevega) križa. Izložbe razume kot prostore, ki definirajo čas, saj gredo s svojo efemerno naravo hitro v pozabo. Virus Covid-19, med katerim je nastajal projekt Jesenice, je to teorijo še dodatno podkrepil, saj so številni nekoč uspešni prodajni prostori v kratkem času morali izprazniti izložbe in zapreti svoja vrata. Z umetniško intervencijo v te prostore začasnosti Uranjek opozarja na minljivost vseh stvari, ki jih ne ovekoveči umetnost.

 

Uranjek se v jeseniškem projektu sklicuje na Tihomirja Pinterja, fotografa, ki je svojo karierno pot začel s fotografiranjem železarn po celotni bivši Jugoslaviji. Nekaj najbolj zanimivih Pinterjevih posnetkov je nastalo prav v železarni na Jesenicah, kjer je v 70. in 80. letih posnel številne fotografije. Njegove podobe železarn in njihovih delavcev so zaslovele zaradi njegovega izostrenega občutka za kompozicijo ter izpostavljanja skritih detajlov, ki izvzeti iz okolice tvorijo abstraktne geometrijske oblike. Tako se ni osredotočal le na širše dogajanje, temveč je pozornost posvetil kovinskim strukturam, kupom železnih verig, velikanskim kolutom žic in cevi. Uveljavil se je kot umetnik, katerega dela zaznamuje čut za kompozicijo in detajl, strukturo in formo, ki v več kot enem pogledu spominja na tradicijo nove stvarnosti, paralele pa lahko iščemo v delih Janka Skerlepa in Slavka Smoleja. Tudi ko je fotografiral železarje pri delu, je znal iz težaškega in nehvaležnega dela na posnetkih izvabiti nenavadno poetiko prizora. V 80. letih se je Pinter poleg napornega in pogosto zdravju škodljivega fotografiranja železarn začel posvečati portretni fotografiji. V svojem projektu Umetnik v ateljeju se je fokusiral na slovenske likovne ustvarjalce v njihovih delovnih prostorih, kmalu pa ga je razširil tudi na književnike, pesnike in ustvarjalce z drugih umetniških področij, ki jih je med drugim fotografiral tudi za prilogo časnika Delo. Pinter se je, morda prav zaradi svojih izkušenj fotografiranja železarn, v katerih je dober posnetek ob nehvaležni osvetlitvi in hitremu delu zahteval veliko mero potrpežljivosti, v vlogi portretista umetnikov odlično znašel. Bil je umirjena in nevsiljiva prezenca, ki je znala počakati na primeren trenutek za pritisk sprožilca. Pinter je v Projektu Jesenice torej združil dva pretekla projekta – jasno se navezuje na njegovo slavno serijo železarne na Jesenicah, obenem pa v njem nadaljuje serijo fotografij umetnikov v ateljeju. Pinter je namreč fotografiral Uranjeka med ustvarjanjem intervencij v jeseniške izložbe, s čimer je umetnika pravzaprav fotografiral v ateljeju, saj je Uranjek umetnik, ki v svoji praksi nikakor ni zamejen le na notranjost lastnega studia.

 

Najmlajši član trojice sodelujočih umetnikov je Tadej Vaukman, fotograf, ki si je ime ustvaril z izredno intimnimi projekti, ki so vedno združevali poetiko in surovost. Vaukman se je uveljavil kot dokumentarni fotograf, a v vse prej kot klasičnem smislu. Znan je po svojih prepoznavnih projektih Dick Skinners in Grandheroes, v katerih je z neolepšanim, iskrenim in velikokrat brutalnim vizualnim jezikom pripovedoval zgodbe svojih prijateljev in starih staršev. A Vaukman je znan tudi kot beležnik vsakdanjega življenja v Ljubljani, ki s svojim principom hipnega in neizbirčnega fotografiranja ujame nenavadne, bizarne ali zabavne trenutke, brez olepšav, popravkov ali filtrov. S takšno estetiko k projektu Jesenice pristopa Tadej Vaukman. Če je Roman Uranjek neposredno interveniral v Pinterjevo delo, je Vaukman fotograf, ki vanj vstopa nekako iz zakulisja, kot edinstveni dokumentarist obeh umetnikov.

 

Posebej zanimiv je odnos Vaukmanove fotografije do Pinterjeve, saj sta konceptualno svetove narazen. Pinterjeva delovna etika, vztrajnost in disciplina, ki jo zahteva analogna fotografija, razvita v temnici, je pristop, ki ga mlajši fotograf občuduje. Čeprav je njegova lastna praksa drugačna in njegovo fotografiranje veliko bolj hipno, ga njegova potrpežljivost fascinira tudi kot subjekt fotografiranja. Tako je posnel fotografije, ki zelo dobro kažejo karakter obeh sodelujočih umetnikov – Pinterja, ki potrpežljivo manevrira stativ, Uranjeka, ki hiti od »kraja zločina« oz. intervenirane izložbe, ne manjka pa niti skupinski »selfie« v odsevu izložbenega okna. Vsak od sodelujočih umetnikov ima v projektu svojo estetiko, pristop k delu in svoj preferirani medij. Tihomir Pinter razstavlja serijo fotografij, ki prikazujejo Uranjeka »v ateljeju« (med intervencijo), Roman Uranjek serijo značilnih kolažev, ki reinterpretirajo Pinterjeve slovite železarske podobe, Tadej Vaukman pa hipne, a povedne fotografske utrinke, posnete ob skupnem delu. Tako šele skupaj, kljub navidezni nezdružljivosti, tvorijo fascinantno zgodbo Projekta Jesenice.

 

Hana Čeferin