DK: Preostanki

Ko je švicarski psihiater Hermann Rorschach leta 1921 po eksperimentiranju z otroško igro objavil raziskavo o svojem slavnem psihološkem testu, je za vedno zaznamoval naše razumevanje gledanja in zaznavanja podob. Test je bil zasnovan z namenom, da poda diagnostično oceno osebnosti na podlagi opisov, ki so jih testiranci podali o desetih sličicah abstraktnih pack. Pacient naj bi ob gledanju na podobe projiciral svoja skrivna hotenja, komplekse in konflikte, z opisi pa deloma razkril svojo osebnost, saj »pravilni« in »napačni« odgovori v testu ne obstajajo – ustvarjen je bil, da pod barikado zavestnih odzivov razkrije našo podzavest.

Rorschach je razvil metodo, ki je dokončno potrdila, da enake podobe različni ljudje vidijo drugače – resničnost kot objektivno dejstvo ne obstaja, pač pa se razlikuje od osebe do osebe. Kako vidimo in razumemo podobe, je odvisno od tega, kakšen je naš način razmišljanja; gledalec pomen tvori šele s svojimi jezikovnimi kodi in nivoji razumevanja, izobraženostjo, kulturno in zgodovinsko pogojenostjo ter številnimi drugimi dejavniki. Test opozarja na dejstvo, ki je enako pomembno v umetnosti kot v psihoanalizi – da resničnost in njena interpretacija nista stabilni, nespremenljivi konstanti.

DK je umetnik, ki se je v svoji dolgoletni fotografski praksi v številnih delih posvečal konceptu videnja v fotografiji; nazadnje je motiv raziskoval v seriji Scotoma, ki je bila po večletnem procesu ustvarjanja predstavljena v Galeriji Jakopič. V njej je dela posvetil premisi, da gledalec s svojim pogledom soustvarja resničnost. Sanjske krajine je posnel v neposredni bližini svojega studia v Ljubljani, a jih je s pomočjo vizualnih asociacij poimenoval po oddaljenih krajih. S tem je neizogibno odprl vprašanje – ali je pomembno, kaj je ozadje nastanka fotografije, če gledalec v njej vidi nekaj povsem drugega? Izkušnja večletnega eksperimentiranja z aktom gledanja je pripeljala do ekstrapolacije tematike v novo fotografsko smer, prvič predstavljeno v Mali galeriji Cankarjevega doma.

V seriji del, ki po avtorjevih besedah predstavljajo šele uvod v proces, z naslovom Preostanki skoraj psihoanalitično odkriva, kaj podobi dodeli vrednost in kako gledalec pristopa k razumevanju podobe. Kot pravi DK: »V Preostankih preizprašujem, kaj vse je lahko podoba. Ali lahko neko pomensko podobo, morda celo smisel, najdemo v zavrženih preostankih nečesa, kar je bilo nekoč namenjeno kot nosilec podobe? Posledično preizprašujem, ali je mogoče najti pomen življenja v današnjem sodobnem trenutku, ki je zaznamovan z razkrojem vrednot ter sistemov in podsistemov, torej nosilcev tistega, čemur smo rekli človeštvo, človeška družba.«

DK pomena najpogosteje ne išče v verističnem prikazu vidnega in oprijemljivega, temveč v marginalnem in spregledanem. V najnovejšem projektu se je vrnil k ostankom starih fotografskih filmov, v katerih je ponovno ovrednotil opus s samega začetka lastnega fotografskega ustvarjanja v osemdesetih letih.

V množici starih podob, ki so bile v nekaterih primerih zavržene, poškodovane ali neprimerno hranjene, je začel opažati celo vrsto fascinantnih »napak« – fotokemičnih poškodb, zarez, prask, nenavadnih izrezov in drugega. A prav ti so postali nosilci pomena, saj so bili še vedno podobe nečesa, čeprav so bili ustvarjeni le kot stranski produkt tega, kar je bilo na fotografiji izvorno v ospredju. Ko umetnik »napake« postavi v fokus upodobitev, se pred nami razgrnejo z množico mogočih interpretacij; od živalskih obrisov, antropomorfnih figur, duhov, pošasti, do skrivnostne prostranosti vesolja. Tovrstne motive je umetnik začel načrtno poustvarjati v svojem studiu v raziskovanju koncepta napačnega in naključnega v ustvarjalnem procesu. DK se v seriji zopet poigrava s konceptoma fikcije in tvorjenja pomena, gledalca pa izzove, da v vsaki podobi poišče lastno resnico.

Izmed vseh umetniških sredstev posebej fotografija velja za zmožno najbolj objektivno prikazovati resničnost ali je celo razumljena kot inherentno verodostojna. A za DK-ja fotografija nikoli ni bila enoznačna z reprezentiranjem resničnosti. Zanima ga komuniciranje med podobo in gledalcem ter pomensko polje, ki se vzpostavi v procesu gledanja. Vprašanje namreč ni, kaj fotografija pove o realnosti, temveč kaj pove o njihovem avtorju, ali še bolje, kaj pove o nas samih? Njegove fotografske podobe delujejo kot svojevrsten Rorschachov test – s fluidnimi formami nihajo med abstraktnim in oprijemljivim, ponujajo neskončne poti razumevanja in gledalca vabijo, da jih poskuša razvozlati. DK zopet poudarja dejstvo, da je umetnost več kot le reprezentacija podob, je priložnost za kontemplacijo in razumevanje samih sebe, za popotovanje v lastni jaz in soočenje s podobami, ki jih umetnost lahko prikliče globoko iz podzavesti.

Hana Čeferin

Besedilo je bilo prvotno objavljeno pod naslovom Povej mi, kaj vidiš, in povem ti, kdo si ob razstavi Preostanki v Mali galeriji Cankarjevega doma (2021).