Tanja Lažetić je vizualna umetnica, ki ustvarja v različnih medijih, od fotografije, instalacije in videa do performansa in keramike. Poleg raznolikih umetniških projektov se že od leta 2006 ukvarja s konceptom umetniške knjige – od takrat jih je izdala že 24. Njene knjige so v nekaterih največjih muzejskih zbirkah na svetu, nazadnje pa je izšla knjiga 100 rož, ki sta jo skupaj izdali Galerija Fotografija in Didakta. Trenutno pripravlja novo omejeno edicijo fotografij, ki bodo za posebno ceno na voljo le kratek čas. V pogovoru z Galerijo Fotografijo odgovarja, zakaj bi umetniki morali izdajati knjige, kako izdati knjigo v samozaložbi in kako naj mladi vstopijo na mednarodni trg knjig.
- Zakaj umetnik ustvarja knjige? Kakšne so prednosti (in slabosti)?
Knjige so razstavni prostor. Predstavitev umetniškega dela v galeriji ali muzeju se nam zdi končna oblika ustvarjanja, vendar umetniško delo predstavljeno v knjigi lahko preseže spomin na razstavo, kot bi lahko rekli katalogu, oziroma ni samo dokumentacija, temveč samostojno umetniško delo. Razstava vodi po prostoru, knjiga pa prepriča z naslovom in naslovnico. Knjiga mora nagovoriti, vzbuditi zanimanje in nekako zapeljati bralca, da jo odpre. Ko snujemo knjigo, razmišljamo o vrstnem redu in ponavadi začnemo na začetku, vendar zelo malo ljudi knjigo tako tudi zares prebira. Profesionalci, pa še to pogosto zgolj knjižničarji, listajo knjige od prve do zadnje strani, večina ljudi pa knjigo odpre(mo) nekje na sredini, prelistamo nekaj strani in šele če nas prepriča, si vzamemo čas za zbrano pregledovanje od začetka.
Format knjige in ritual odpiranja sta lahko omejitev ali izziv. Forma sledi vsebini, zato z obliko, izborom formata, črk in likovnega materiala želimo celovito prikazati vsebino. Knjigo, posvečeno moji mami, sem recimo zasnovala kot krog. Notranje strani knjige Krompirjev list so prepognjene in tako jih tudi odpiramo. Knjiga je sestavljena iz fotografij maminega vrta, uničenih vrtičkov, posušenih listov krompirja…, vse je nekako povezano, osebno se meša s splošnimi podatki o vrtovih, predvsem pa sem z krogom želela prikazati tok življenja in ponavljajoči ritem skrbi za hrano. To je le en primer, knjiga, ki je posvečena migraciji, je precej drugačna. Črnobela fotoknjiga Migranti je brez platnic. Z majhnimi škarjami sem jih izrezala, tako da je mogoče videti vsak rez manjkajočih platnic. Knjiga brez zaščite postane občutljiva, kar sovpada z delikatnostjo teme migracij. S preoblikovanjem platnic pri oblikovanju knjig je mogoče omejiti način odpiranja in listanja. Tako sem lansko leto šla v drugo skrajnost in naredila knjigo, ki je ni mogoče odpreti, saj je prelepljena z lepilnim trakom. S pustimi rožnatimi črkami na sivi podlagi poleg mojega imena piše 100, kar je sicer naslov knjige, ki pa nič ne pove o sami vsebini. Bralci so povabljeni, da prerežejo trak svoje knjige in si jo tako na nek način “prisvojijo”.
- Tvoje knjige so v zbirkah MoMA Artists’ Books Collection in Tate Collection of Artists’ Books. Kako so tvoja dela pristala v teh prestižnih zbirkah in ali bi imela kakšen nasvet za mlade fotografe, ki začenjajo s prvimi umetniškimi knjigami?
Knjige sem začela delati, ker nisem imela možnosti razstavljanja. Zdelo se mi je, da skozi knjige lahko razvijam ideje, samo cepetati na mestu nisem želela. Večina knjig, ki sem jih takrat naredila, je bila ročno izdelanih in v zelo majhnih nakladah. V tem času sem sodelovala z Galerijo P74, ki je moje knjige predstavljala na pomembnih knjižnih sejmih od Dunaja do New Yorka. Na enem takšnih sejmov so me opazili člani mednarodne skupine ABC oziroma Artist’s Book Cooperative in me povabili, da se jim pridružim. Nekaj let nas je družila ljubezen do knjig, skupaj smo naše delo predstavljali na mednarodnih sejmih, intenzivno razpravljali, se učili in spoznavali ljudi, ki nekaj pomenijo na tem področju. Tako sem na nekem sejmu spoznala Martina Parra in Gerryja Badgerja, ki sta najprej vključila mojo fotoknjigo Whore v zgodovinski pregled založbe Phaidon, A History of Photobook, volume III, potem pa je celotno zbirko odkupil muzej Tate. To je bila pot, ki je pripeljala do tega, da je Whore postala del zbirke Tate Collection of Artists’ Books. V zbirki MoMA Artists’ Books Collection pa sta dve moji fotoknjigi, Coloured People in Black in White (Yellow) in Nine Swimming Pools Behind a Broken Glass, ki sta do tam prišli tako, da sta bili najprej vključeni v pregled Various Small Books, potem bili razstavljeni v treh različnih galerijah Gagosian Gallery, in sicer v New Yorku, na Beverly Hillsu in v Parizu, in na koncu pristali v nekaterih pomembni privatnih zbirkah - med drugim v MoMA Artists’ Books Collection.
Moj nasvet mladim fotografom bi bil prav to. Najdite somišljenike, sodelujte, povezujte se in predvsem delujte mednarodno. Svet je premajhen, da bi umetniki ali fotografi lahko delovali samo v svojem domačem okolju. Ne mislim, da je potrebno prerezati korenine, nasprotno, nikoli ne smemo pozabiti, od kod prihajamo in kdo smo. A v majhni, varni in uspavani deželici ne smemo biti samozadostni. Zato je izziv, če ne nujnost, izstopiti iz varnega okolja in se postaviti na ogled mednarodni javnosti. Poti so različne, vendar verjamem, da je vztrajnost nagrajena.
- Kakšen je odnos med tvojimi umetninami in tvojimi knjigami? Ali gre za konceptualno zelo drugačno delo ali se to med seboj dopolnjuje?
Predstavitev umetniškega dela v knjigi ali v razstavnem prostoru se v mojem delu dopolnjuje. Včasih imam najprej v mislih knjigo in idejo kasneje razvijem kot razstavo, včasih je ravno obratno, največkrat pa je knjiga enakovreden element galerijske predstavitve. Povezava fotografije in knjige je že samo zgodovinsko gledano prepletena, saj so bile prve fotografije izdelane predvsem za predstavitev v knjigi. Šele z možnostjo tiska je prišlo do natisnjenih in okvirjenih fotografij na zidu, veliki printi pa so sploh “izum” zadnjih desetletij. Od malih, črnobelih fotografij v knjigah smo skozi zgodovino fotografije prišli do različnih eksperimentov na področju tiska fotografij, od kolažev, tiska na platno in sestavljanja objektov. Danes imamo umetniki res široko paleto možnosti odkrivanja meja medijev in raziskovanja drugačnih izrazov.
Pri svojem delu uporabljam različne medije, poleg fotografije in knjig še video, keramiko in performans. Pogosto sestavljam umetniško delo tako, da ga najprej razstavim na manjše dele, strgam, razparam, razrežem, razbijem ali kako drugače uničim in potem manjše dele sestavim v novo celoto. Sestavljanje koščkov v celoto razumem kot pogled v notranjost in način, kako razumeti svet. Naredila sem serijo avtoportretov, kjer poskušam “prepoznati” lastno telo in raztrgane dele fotografije zašiti z nitjo. Pred leti sem vsako noč naredila eno fotografijo nočnega neba in se (zaradi znane zgodbe o tisoč in eni noči) ustavila, ko jih je bilo 1001. Spet drugič sem na serijo 100 krožnikov, proizvedenih v državah, ki ne obstajajo več, najprej natisnila oko, potem pa pustila, da so v času trajanja razstave padli na tla. Večkrat sem razstavila serijo 9 in 6 bazenov za razbitim steklom, kjer so za prelepljenim steklom bazeni mojega otroštva. In potem so tu knjige. Bazeni so v knjigi, 400 fotografij Migranti in Lev iz Berlinskega živalskega vrta tudi. S fotografijo leva, ki jo je moja babica posnela pred 39 leti, skupaj z mojo popolnoma enako fotografijo leva, vendar iz leta 2006, se sprašujem, kaj se je spremenilo v vsem tem času. Dve skoraj enaki fotografiji sta bili večkrat razstavljeni, včasih s knjigo, včasih brez. Večina mojih del je res predstavljenih v knjigi, lansko leto pa sem prvič kot del razstave uporabila kupljeno knjigo. Olimpija je serija aktov, posvečena znani Manetovi sliki Olimpija. Na razstavi sem na tla odložila biografijo o ženski, ki je za sliko Olimpija pozirala in jo pogosto opisujejo kot prostitutko, knjiga pa odkriva, da je bila umetnica. In od tu pridem do svoje najbolj znane knjige Whore. Intervencija na znano fotoknjigo Sanje Iveković Tragedija jedne Venere, v kateri sebe kot umetnico primerja z Marylin Monroe, je njena kritika zvezdniškega sistema, jaz pa sem ju obe “preštempljala” z rdečim žigom Whore. Vsako knjigo Whore naredim ročno, štampljanje pa včasih izvedem tudi kot performans. Ja, knjige so vedno del mojih umetnin, samo način, kako pridejo v delo, se razlikuje.
- V sodelovanju z galerijo pripravljaš nov projekt – posebno izdajo fotografij, ki bo na voljo v času tvojega rojstnega dne. Nam lahko poveš več o tem, kaj ti projekt pomeni in zakaj je zate tako oseben?
Rože so nekaj najlepšega na svetu. Enostavno jih je primerjati s telesom in ker cvetijo kratek čas, nas opominjajo na našo minljivost. Ko sem se pred tremi leti lotila serije rož, sem iskala način, kako tako zelo priljubljeno temo, kot so rože, prikažem drugače. Lepotni diktati našega časa so me pripeljali do tega, da sem zasnovala fotografije enega cveta (mar ni zanimivo, da nečemu zelo lepemu in mlademu rečemo, da je “v cvetu mladosti”?), poiskala najlepši kot ali pogled in jih potem še računalniško obdelala, da bi lahko bile še bolj popolne. Za prvo razstavo v Galeriji Fotografija so bile natisnjene v formatu “larger than life”. Ker sem kasneje želela razstaviti zaključeno serijo stotih fotografij in ker bi bil tisk na arhivski papir predrag, sem manjše formate natisnila na navaden papir. Da pa bi ostale drugačne, sem jih na zid prilepila z rdečim trakom. Po koncu razstave (do sedaj so bile razstavljene že trikrat) sem začasne printe raztrgala, raztrganine pa zaprla v prozorno škatlo in tako nekako “konzervirala” razstavo.
Dve leti sem bila prepričana, da bom zato, ker sem naredila serijo stotih rož, z njimi zaključila za vedno. Ampak z rožami ne gre tako. Lansko leto sem spet začela hoditi po cvetličarnah in kmalu našla nov izziv. Začela me je mučiti ideja fotografiranja dveh različnih cvetlic skupaj. Cvetličarji vedo, da to ne gre in sami od sebe nam ne bodo prodali dveh različnih rož. Ampak izziv je bil tu. Nastala je serija dveh rož. Postavljeni ena zraven druge tvorita vmesni prostor, lezeta ena v drugo, se dotikata, objemata, poljubljata, … Iskala sem stik, ki nam v zadnjih dveh letih ni bil tako zelo samoumeven. Skupaj z Galerijo Fotografija smo se odločili, da serijo petih prizorov dveh rož, vendar po različnem barvnem ključu obdelanih desetih fotografij, ponudimo v času mojega rojstnega dne. Samo od 8. marca do mojega rojstnega dne, 14. marca 2022, ko bom stara 55 let (priročna številka za serijo dveh rož v desetih izvodih, sicer pa ne), bo v Galeriji Fotografija mogoče kupiti serijo desetih manjših fotografij dveh cvetlic skupaj. Fotografije cvetlic, ki se objemajo in poljubljajo, se tako pridružujejo moji želji, da se konča moreče obdobje pandemije, v katerem živimo zadnje dve leti.
