Odločil sem se, da se bom usedel v avlo in ga počakal. S seboj sem imel prijatelja z motorjem znamke Suzuki. Ko
bi končal v hotelu, naj bi me on odpeljal do festivalske palače hitreje, kot bi
tja prispel Sellersov Rolls Royce.

Tako
sem sedel v avli in bral časopise, z enim očesom pa sem bil ves čas pozoren na
dvigalo. Nenadoma sem na sosednji mizi opazil v celofan zavito vrtnico. Roža je
ležala tam in nihče ni prišel ponjo.
Čakal sem še pet, deset, petnajst minut in jo
nato vzel v roke. Morda mi bo prišla prav.

Sellers je imel
lepo mlado ženo po
imenu Lynne Frederick. Čeprav
je skrbela zato, da ga je ohranjala pri zdravju, je tudi rada pozirala
fotografom, vrtnice pa pri lepih ženskah vedno naredijo svoje.

Še
vedno sem sedel v fotelju in držal vrtnico. Bilo mi je dolgčas. Končno sem
zagledal Sellersa in Lynne, ki sta prišla iz dvigala z roko v roki. Vstal sem
iz fotelja, se jima približal, se priklonil Lynne in ji dal vrtnico. To je bila
precej nenavadna gesta, vendar sem jo izvedel tako vljudno in galantno, kot sem
le mogel. Bila je navdušena, on pa ni imel nič proti. Polovica dela je bila
tako opravljena. Nato sem ju
prosil, če ju lahko fotografiram za spomin. Sellers, ki je bil tudi ljubiteljski fotograf, je vzel svoj
fotoaparat in posnel fotografijo, na kateri sem njegovi ženi (ponovno) podaril vrtnico.
Toda bil sem hitrejši in sem
ji uspel podariti vrtnico in obenem posneti, kako naju Sellers fotografira. Ob
dvigalu sva naredila še nekaj posnetkov, nato pa sva se poslovila.

Odlomek iz knjige
Jadrana Lazica 50 Years of Photography, Vol.
1, Zagreb 2021, str. 307.