Cvetje je že dolgo osrednji motiv umetniškega ustvarjanja Luzie Simons. V njenih priznanih fotografskih serijah, kot so Jardim, Lustgarten in Stockage, ki so bile v preteklosti v Galeriji Fotografiji že predstavljene, se rastline pojavljajo kot neizčrpen vir navdiha in metaforičnih pomenov. Za umetnico ponazarja cvetje močan kontrast med krhkostjo in močjo, napolnjen s simboličnimi pomeni – predstavlja življenje in minljivost, obenem pa odraža tudi kulturno identiteto in idejo lepote v času globalnih izmenjav.Fotografija predstavlja jedro umetničinega dela, saj ji obenem služi kot izhodišče in medij, h kateremu se nenehno vrača. Simons razvija prepoznaven avtorski jezik, ki presega konvencionalno dojemanje fotografije. S tehniko skenograma, pri kateri uporablja posebej zanjo izdelan visokoločljivostni skener, rastline prikaže z vsemi njihovimi izjemnimi podrobnostmi, globino in intenzivnostjo, zaradi česar sicer poznani motivi pridobijo že skoraj slikarske kvalitete in tako lebdijo nekje med resničnostjo in iluzijo. Umetnica je meje svojega ustvarjanja še dodatno razširila z edinstvenimi vezenimi tapiserijami, ki rastlinskim motivom omogočijo lastno življenje tudi v tekstilnem mediju, z nežnimi akvareli cvetnih listov in fotografskim kolažem pa ustvarja svojevrsten most med realističnimi in abstraktnimi upodobitvami rastlin.Razstava Dih cvetja na večplasten način združuje različne medije, ki se jim umetnica posveča, in v ospredje postavlja njeno vztrajno raziskovanje preobražanja in prepletanja naravnih oblik s formami, ki jih je ustvaril človek. Obsega namreč fotografije, ustvarjene s tehniko skenograma, tapiserijo in akvarele, ki vsak na svoj način odkrivajo lepoto in kompleksnost narave. Z interpretacijo rastlinskih motivov skozi različne medije umetnica prikazuje, kako se lahko naša percepcija spreminja, simbolni pomeni pa množijo, s čimer ustvarja bogat, mnogoplasten svet, v katerem cvetje s svojo močjo ne predstavlja le vizualne, ampak tudi izrazito čustveno izkušnjo. Cvetoči vrt je tako obenem vir navdiha in prostor srečanja, v katerem se človeška vizija in hotenje izrazita v organskih oblikah. Kot ponavljajoča se tematika v delu Luzie Simons vrt ni le prostor za gojenje rastlin, temveč tudi živi arhiv spominov in kulturne dediščine. Tekom zgodovine so vrtove oblikovale globalne izmenjave rastlin in kolonialne trgovske poti, kar odpira priložnost za razmislek o prepletu raznovrstnih estetik in pozicij moči, pa tudi o zgodovini migracij rastlin – in ljudi. V tem oziru je narava sama priča nenehnega gibanja, razseljevanja in preobrazbe. Razstavljena umetniška dela nas tiho opominjajo na minevanje časa, saj v ospredje postavljajo krhkost lepote in z njo povezano neizogibnost usihanja. Ovekovečeni cvetni listi in tihožitni motivi vanitas vabijo k refleksiji minljivosti, obnavljanja in ranljivosti človeškega obstoja. Delo Luzie Simons ni le poklon življenju, ampak tudi subtilen memento mori, ki prevprašuje pomen cvetenja, venenja in večnega ohranjanja spomina.Kot posrednik med različnimi kulturami cvetje presega meje in povezuje ideje, dobrine in ljudi, ki ga nosijo s seboj. Delo Luzie Simons preko horizonta botanike razmišlja o izseljevanju in pripadnosti; elegantno prehaja med prikazovanjem življenja in propadanja, s tem pa obuja tako idejo minljivosti lepote kot tudi trajnih sledi kulturnih izmenjav. Umetničina praksa je svojevrsten vizualni arhiv migracij in spominov, vsaka kompozicija pa mesto srečanja med lokalnim in globalnim ter intimnim in univerzalnim.
Vida Jocif
(iz obrazstavnega besedila)