Trbovelj nekdaj ni bilo, potem,
šele dolgo potem so se pojavile, gozdovi so se razredčili, livade posušile,
zemljo je spralo in odneslo v potoke in izpod zemlje so se z zmajevo krvjo
prepojene izlegle Trbovlje.

In začel se je drugi nekdaj
nekaj. Najprej jih je bilo le za ped, potem za zaplato, dokler niso
razpredle svojih vitic in prekrile, zarasle vsega prostora med Savo in vznožjem
Mrzlice. Sajaste in blatne, kakršne je videl Ivan Cankar skozi oči bledih
deklet, Tone Seliškar v Vodenski šoli, in bleščeče in svetle v pravljicah
Ludvika, bedne in ponosne, o kakršnih je pripovedoval Peter Mlakar v zanosnih
nagovorih na Kipah in Kumu, Trbovlje Ane Dimnik v pripovedi Vladimirja Levstika
in v besedilih Romana Kukoviča, Trbovlje Vlada Klemenčiča, tisočkrat ponovljene
in postoterjene v medijih in v filmu Benjamina Krežeta. Trbovlje desetih
generacij in desetih migracijskih dotokov. Trbovlje skozi podobe Milana
Rijavca, vseh treh Knezov, Maksa Kavčiča in Leopolda Hočevarja. Trbovlje,
zrasle z dekreti migriranih učiteljev, sodnikov, inženirjev, zdravnikov. Mesto
Avgusta Šuligoja Slavčka in Delavske godbe. Trbovlje, od koder je treba daleč
oditi, da se rad vračaš, striptizete Černetove Jerce, manekenke Anke Kužnik in
Remarjeve Sabine, Uroša Zupana zlate in brezskrbne, Trbovlje gledališča
Svobode, korakov in obratov v vertikalah Kovačevega Iztoka, v hudem jeziku
Ribičeve Tanje, Stojana Batiča sonca in revolucije pa knapov Zdenka Kalina,
Prometeja Zorana Pozniča, zanosov Marka Župančiča, Otona Gasparija in Marija
Preglja … Kraj prvih praznovanj 1. maja, dveh prvih štrajkov, plebiscitarnega
praznovanja z Laibachom 26. grudna 1990. Ta drugi nekdaj nekaj se
izteka v zdaj in le še odseve lahko ujamemo v umazanih šipah zapuščenih fabrik,
trgovinic, praznih stanovanj, ko se še trudi kot zadnji regrat prebiti skozi
razpoke asfalta, ko poganja kot breza skozi streho Štihove vile in akacija v
Fajdigovi sobi, imigrantske rastline, pionirski prebivalci potomcev. V
pogovorih z ljudmi, ki pomnijo, v domovih od Loke, Hrastnika, Trbovelj, Izlak,
Prebolda … Ljudje, morloki in morakvarji, sedem palčkov perkmandeljcev.
Sneguljčic še več. Tudi Jožeta Suhadolnika so te Trbovlje zaznamovale. In
ljudje še bolj: Tomaž, Zupi, Jože, Jaro, Sašo, Martin, Redžo, Refik, Tone,
Stane, Remzek, Franc … in še in še jih je bilo v temi podzemlja, Trbovelj. Jože
je pokazal bleščavo teme in njeno lepoto. Preteklik je postal predpreteklik, sedanjik
fotografija minulega. Jožeta in vse jožete čakajo nove podobe. V rove se vrača
kamenje, na jalovino pa zemlja. Tretji nekdaj nekaj se prebija
na svetlobo in raste. Na tem kamenju in na tej jalovini, pod Bukovo goro, v
Lakonci, nad industrijsko cesto, ob Drajerju in v Gabrskem, na Vodah in
Trekitaži, v Knezdolu, v Retju, z Juretom, z Mašo, z Urošem, Sašem, Albertom,
Barboro, Grantom, Carstenom, z novimi učitelji, znanstveniki, umetniki, z novim
migrantskim valom, z novimi močmi; in potem bo na Pleskem zraslo četrto nekaj:
Nove Trbovlje in Novi Hrastnik, mesto na soncu, mesto tik pod nebom. Tako gre
to; tudi Jože je to hitro dojel. In njegovi obe očesi in še ono tretje oko
čakajo nove obraze, novo krajino, nov čas.

P. S.:

Niso hribi in dolina Trbovlje, ne
kumski brzec in račke na izlivu Srebotnice, ne vrane na Monte Kukuliju in
skovik na Klečki, ne akacije in pajeseni, ne bukve kumljanske in čemaž v
Lontovžu, Trbovlje so kraj, ki ga onikamo. Trbovlje so ljudje, ti, ki so tu, in
tisti, ki sem prihajajo, in oni, ki jih več ni. Ljudje.

Aleš Leko Gulič iz Trbovelj