V nasprotju s protipotrošniško vsebino pa je estetski vtis njenih fotografij skoraj reklamen in v mnogih vidikih soroden marketinški fotografiji. Privlačnost živih barv in oglaševalsko izpostavljanje objekta po eni strani opozarja na varljivost takšne fotografije, pri kateri je udarnost bolj pomembna od samega oglaševanca, ki nima nikakršne prodajne vrednosti. Po drugi strani pa prav s tem opozarja na pomembnost teh predmetov, ki imajo za umetnico visoko sentimentalno dimenzijo. Pri njenih živahnih ozadjih in vrtoglavih kompozicijah gre za aluzijo na otroško igro, ki je v ozadju vseh njenih del. Že pri sami fotografski postavitvi je igračkanje z rečmi ključen element, ki kompozicijam daje vtis naključnosti. V sicer abstraktne kompozicije se otroške igrače in drugi domači predmeti velikokrat prikradejo tudi dobesedno. Skozi njih Rosc raziskuje možnost spravljenja preteklosti in sedanjosti. Vključuje jih v kompozicije s sodobnejšimi materiali, ki izpostavljajo kontraste med domačim in tujim, naravnim in umetnim, preteklim in sedanjim. Njena dela so poskus umetnice, da bi v svoje odraslo življenje vključila del otroške igre – obenem s samim ustvarjanjem, ki je s spajanjem navidez nekompatibilnih materialov in nefunkcionalnih predmetov že samo po sebi igrivo, po drugi strani z vsebino, ki otroške igrače in domače reči postavlja na umetniški piedestal. Tako skozi različne fotografske serije pripoveduje isto zgodbo – o odraščanju, domu in novih pomenih starih reči.