Ana Zibelnik (r. 1995, Ljubljana) je umetnica, ki živi v Haagu na Nizozemskem. Raziskuje teme smrti, trajanja in dojemanja časa, ki jih prepleta z ekologijo in razmišljanjem o trenutni pozicija človeka kot akterja na tem planetu. V svoji najnovejši seriji Nesmrtnost je nekaj vsakdanjega se ukvarja z odnosom med fotografijo in izumrtjem ter se sprašuje o vlogi medija, ki ga opredeljuje njegova sposobnost beleženja, v času ekološke nestabilnosti. Njena praksa združuje raziskovalni pristop s poetično interpretacijo, pri čemer pogosto črpa navdih iz literature.

V času sejma PARIS PHOTO in ob naši predstavitvi Ane Zibelnik v spletni ediciji sejma, se je z nami pogovarjala o svoji praksi, kaj predstavljajo njena dela in kako deluje kot uspešna umetnica mlajše generacije.

Kako izbiraš teme svojih fotografskih projektov?

Zdi se mi, da ne gre toliko za izbor tem kot za določeno obsesijo — v tem primeru z idejo 'konca sveta' in nesmrtnosti. Svoje prejšnje delo We are the ones turning na primer vidim kot del istega interesa, le iz drugačne perspektive. Tam je šlo za izključno človeški pogled na smrt in unikatno pozicijo ljudi kot tistih, ki se smrti zavedamo, medtem ko se v novejšem delu konceptualno bolj osredotočam na časovnosti večje od naše lastne; na organizme v naravi, katerih usoda je precej manj jasno začrtana kot človeška. Misel Alenke Zupančič, ki ta interes lepo povzame pravi, da se bo svet zagotovo končal, vendar to ne bo konec naših težav.

Letos si imela prvo samostojno razstavo v Umetnostni galeriji Maribor. Kaj to pomeni za tvoje delo in kakšno vlogo igra pri tvojih projektih medij razstave?

Pri razstavi v UGM mi je predvsem veliko pomenilo to, da je bila v Sloveniji. Ker sem se zaradi magisterija takoj po zaključku na Ljubljanski akademiji preselila na Nizozemsko (kar je časovno sovpadalo z mojim sodelovanjem na Evropski platformi Parallel), se je nekako vsa moja fotografska ‘kariera’ doslej odvila v tujini, nisem pa imela dosti stika z domačo umetniško sceno.

Medij razstave se mi zdi pomemben zato, ker se z vsakim novim razstavnim prostorom veliko naučiš o lastnem delu. Fotografije imajo v prostoru povsem drugačno prezenco kot na primer v knjigi ali na spletu. Predvsem v seriji, kot je Immortality is Commonplace, kjer kombiniram veliko različnih elementov (portreti, krajine, besedila), je vedno zelo pomembno, kakšno razmerje vzpostaviš med njimi z načinom prezentacije.

Tvoje delo so primarno fotografije, a vključuješ tudi literaturo in filozofijo. Na kakšen način se različna polja v tvojih projektih spajajo? 

 

Literatura je bila zmeraj pomemben del moje prakse. Že v času manj resnih projektov tekom študija sem inspiracijo za fotografije pogosto našla v knjigah. Po eni strani gre spet za neke vrste obsesijo, pa tudi impulz, da bi se o določeni temi kar se da dobro informirala, preden se dejansko lotim fotografije same. Branje, podčrtovanje in izpisovanje raznih odlomkov, citatov, itd., je postalo ključen del vizualizacije vsakega projekta. Skozi spekter del, bodisi literarnih, bodisi filozofskih, si ustvarim izbor idej, podob, situacij, ki potem predstavljajo neko osnovo serije. Velikokrat ta prenos ni zelo dobeseden, v smislu da bi lahko na moje fotografije gledali kot nekakšne ilustracije tujih idej, pač pa gre bolj za atmosfero, ki se na ta način ustvari.

Kaj je bila rezidenca v Kaunasu in kaj je doprinesla k tvojemu projektu?

 

Z galerijo v Kaunasu (Kaunas Photography Gallery) sodelujem že dalj časa. Leta 2019 smo imeli tam v sklopu Parallela razstavo Urgent Arts of Living, ki jo je kurirala Cale Garrido. Od takrat so me že večkrat povabili na kakšno delavnico, a se nikoli ni izšlo. Tokrat gre za sodelovanje s CNA v Luxemburgu (Centre national de l’audiovisuel), ki si lasti zbirko The Family of Man. Ob priložnosti Kaunasa kot evropske prestolnice kulture so povabili Jima Goldberga in Emmo Bowkett kot mentorja dvem skupinam mednarodno priznanih (pa tudi mlajših) fotografov. Gre za projekt H - Humanist Photography, ki skuša na novo definirati pojem humanistične fotografije. Publikacijo z našimi deli bo prvič mogoče videti na letošnjem sejmu Paris Photo, sicer pa bo lansirana zgodaj decembra. 

V praktičnem smislu mi je rezidenca dala predvsem okolje, v katerem sem se lahko povsem osredotočila na svoje delo. V običajnem ritmu mi to sicer ne uspe tako pogosto, ker najmanj tri dni na teden delam kot producentka za Nizozemsko fotografsko organizacijo Paradox. Po drugi strani pa mi je Litvanska kultura zelo blizu. Težko opišem zakaj, ampak v Kaunasu sem tekom dveh tednov našla neprimerljivo več zanimivih karakterjev kot na primeru v Haagu, kjer živim. Moj način fotografiranja, pa tudi interesi, enostavno bolj rezonirajo s tistim okoljem. Jimov mentorski doprinos je bil tudi pomemben, posebej zato, ker sem se prvič doslej lotevala izključno portreta, kar je njegovo področje. Veliko sva se pogovarjala o tem, koliko tvoj karakter vpliva na to, kakšne fotografije delaš in na kakšen način preživljaš čas s svojimi portretiranci — za kakšne vrste izmenjavo gre.

Tvoja dela so predstavljena tudi v knjižni obliki - skupaj z Jako Gerčarjem sta sodelovala pri projektu Day X, trenutno pa sama pripravljaš obširnejšo publikacijo. Kakšen učinek imajo tvoja dela v knjižni obliki in kakšne cilje imaš z njimi v prihodnosti?

 

Knjižica I Saw the Pines Grow, ki sva jo z Jako Gerčarjem izdala v sklopu projekta Day X, se je osredotočala na idejo hoje. Koncep serije (24-urna sodelovanja med fotografi_njami in pisci_kami) mi je bil zelo blizu, sploh zaradi prej omenjenega prepleta z literaturo. Jakini eseji in v veliki meri tudi dela Marka Uršiča, s komer sva tistega avgusta preživela dan na Krasu, so bili v nekem trenutku zelo pomembni za mojo fotografijo. Imeti priložnost (in hkrati izziv) nekaj ustvariti skupaj v tako kratkem času, je bilo enostavno zelo lepo.

 

Knjiga, kot se je lotevam zdaj, je nekaj povsem drugačnega. Težko rečem, kakšen učinek bodo imela moja dela v tem formatu, saj bo to moja prva tovrstna publikacija. Po letih raziskovanja specifične teme se nabere veliko materiala. Po eni strani si želim, da bi lahko vanjo vključila vse ideje, poskuse, tekste in konec koncev ugotovitve magistrske naloge, ki sem jo leta 2020 napisala na temo odnosa med fotografijo in izumrtjem, po drugi strani pa vem, da je potrebno zaupati tudi fotografijam samim. Ponavadi je iskanje nekega pravega ravnovesja med konceptualno jasnostjo in prostorom za interpretacijo dolgotrajen proces. V glavnem so mi blizu fotografija in fotografske publikacije, ki so bolj afektivne kot logične. Imam pa tu seveda konflikt s svojim akademskim ozadjem.