Umetnik Michael Kenna je znan predvsem po atmosferični in lirični naravi svojih črno-belih fotografij. Tokrat sta v kombinaciji predstavljena dva na videz nepovezana motiva - akti in pokrajine. Predstavljene fotografije druži več kot le vizualna enotnost, ki jo avtor dosega s poenotenimi formati in dosledno uporabo črno-bele, analogne tehnike. Akti in pokrajine so združeni v skupno zgodbo Kenninega subjektivnega, poetičnega in poduhovljenega pogleda na svet, ki enako lepoto išče tako v vejevju dreves, kot krivinah golih teles. 

Kenna je svoje fotografije sam opisal kot »vizualne haikuje« - namesto, da bi gledalcu podal jasen in izdelan pogled na pokrajino ali prizor, mu s podobo želi le namigniti na obstoj nečesa nejasnega ali nedoumljivega.Podobe predstavljajo nekakšen pobeg pred vrvežem vsakdanjega življenja. Ujeti so trenutki spokojnosti in tišine, velikokrat posneti v zgodnjih jutranjih urah ali pa v popolni temi noči. Njegove fotografije niso prikazi nečesa, kar se nahaja pred njim, pač pa meditacije o podobi in vlogi prikazanega, ter obenem vzpostavitev dialoga s predstavljenim. Trenutki so zajeti spontano, ne, da bi jih fotograf pripravil vnaprej. Z veliko mero umirjenosti in potrpežljivosti, ki iz njegovih fotografij dobesedno izžarevata, se Kenna loteva fotografiranja na svojih neskončnih sprehodih in raziskovanjih, velikokrat tujih dežel.

Kot je morda razvidno že iz primerjave lastnih fotografij s haikujem, je Kenna posebej fasciniran nad Japonsko, kjer je preživel pomemben del svojega življenja. Njihov koncept zen-a je utemeljen na uravnovešenosti, umirjenosti in modrosti, ki jo črpamo iz narave. V harmoničnem so-obstoju s svojim okoljem in spiritualnim simbolizmom človek doseže duhovni mir. Zen je ključno vplival na razvoj japonske kulture, estetike, vere in celo politike, ter velja za specifično japonski fenomen. V Kenninih fotografijah je takšen jezik očiten. Subjekti so predstavljeni v minimalistični, izčiščeni vizualni govorici Japonske, narava in okolica pa sta zaviti v skrivnostnost in enigmo. Od gore Fuji, ki se dviga nad meglenimi grički, do vrat Torii, ki navidez magično rastejo iz vodenih oblakov, govorica Japonske poezije (haikuji so njegove fotografije mnogokrat spremljali tudi dobesedno v publikacijah in na razstavah) je nezamenljiva.

Njegove pokrajine velikokrat pridobijo videz pravljičnega, magičnega ali nadrealnega tudi zaradi fotografovega dolgega odpiranja zaslonke. Dolgi ekspozicijski časi so posebna lastnost Kennine fotografije. Zaslonko pusti odprto tudi po celo noč in čaka na popolno fotografijo. Nočni prizori, ki brez jasnega svetlobnega vira (sonca) velikokrat delujejo skrivnostno, ga zanimajo ravno zaradi potenciala, da iz njih v fotografiji izvabi nekaj, kar zgolj s človeškim pogledom ni moč zaznati. Med dolgim ekspozicijskim časom se svet spremeni. Drevesa rastejo, oblaki se premikajo, ptice selijo dom, reke derejo pot k morju. Procesi, ki so večni in nespremenljivi, a človeškemu očesu nezaznavni. To želi Kenna v svojih fotografijah zabeležiti in pokazati predvsem lepoto in enigmatičnost teh vsakdanjih, skromnih dogodkov. Velik pomen pripisuje poznavanju fotografske tehnike in absolutnemu obvladovanju fotografskega aparata. Je mojster svojega analognega fotoaparata Hasselblad, ki mehke sivine, globoke črnine in  presevajoče beline iz objektov izvablja s preciznim ekspozicijskim časom. Fotografije razvija sam na srebroželatinski papir v lastni temnici. Tudi sam proces razvijanja fotografij razume kot zelo oseben, intimen – osebni stik se mu zdi pomemben tako v odnosu do svojih subjektov kot v končni produkciji fotografij.

In kje se skriva povezava med Kenninimi akti in pokrajinami? V mehkem, liričnem vizualnem učinku, ki v veliko primerih deluje celo abstraktno. Zaobljeni vrhovi japonskih gorovij, ki se v odtenkih sive prelivajo v ozadje neba, najdejo svoj odmev v nežnih krivuljah ženskega golega telesa. Akti so umirjeni, senzualni in posneti z vsem dostojanstvom, ki je v fotografiji golega telesa velikokrat izmuzljiv pojem. Kot duhovi šinejo mimo Kenninega objektiva – kot bi beležil le bežne trenutke, ljudi, ki jih več ni. Na drugi strani pa ponudi protiutež v brezčasnosti narave, njeni trdnosti in trajnosti, ki jo zasleduje v gozdovih dreves in zasneženih vrhovih gora. Kenna prav s postavitvijo tako raznolikih motivov, kot so akti in pokrajine, prikazuje svoj specifični odnos do fotografiranja – ker v obeh primerih vidimo popolnoma enak pristop in celo vizualni učinek, dokaže, da ni važno, kaj se nahaja pred fotografom. Pomembno je, kako sam razume portretirano, ali bo z naravo in ljudmi zmogel vzpostaviti dialog, ter ali bo očem prikazal nevidno.