Letizia Battaglia & Roberto Timperi: Mafija, bolečina, ljubezen
Letizia Battaglia se je leta 1935 rodila v Palermu na Siciliji. Poročila se je pri šestnajstih letih in se z novinarstvom začela ukvarjati po ločitvi leta 1971, ko je ostala sama s tremi hčerkami. Fotoaparat je prvič vzela v roke, ko je ugotovila, da svoje članke lahko bolje proda, če so opremljeni s podobami. In tako je, nehote, odkrila svojo fotografsko strast. Leta 1974, po obdobju življenja v Milanu, in predvsem ko je spoznala svojega nekdanjega dolgoletnega partnerja, fotoreporterja Franca Zecchina, se je vrnila v Palermo, kjer je delala za levičarski dnevni časopis L’Ora, dokler ta leta 1990 ni propadel. Letizia Battaglia (priimek v italijanščini pomeni ‘bitka’) je pri svojem delu za časopis posnela skoraj 600.000 fotografij. Skozi leta je dokumentirala okrutno vojno mafije in njeno vsakodnevno nasilno poseganje v civilno družbo. Včasih se je v enem dnevu znašla na prizorišču štirih ali petih različnih umorov. Ustvarila je številne, danes ikonične fotografije, ki so postale reprezentativne za Sicilijo in mafijo po vsem svetu. Mrtve je fotografirala tako pogosto, da je postala, kot sama pravi, potujoča mrtvašnica. »Nenadoma,« je nekoč rekla, »sem imela arhiv krvi.« New York Times je njene fotografije opisal kot »izmenično grozljive, nepozabne, tragične in pogosto boleče poetične«. Njeno zanimanje so kmalu pritegnila tudi ženska in okoljska vprašanja in pravice zapornikov. Za nekaj let je prenehala fotografirati in uradno vstopila v svet politike. Med letoma 1985 in 1997 je bila mestna svetnica Zelene stranke v Palermu. Igrala je pomembno vlogo pri rešitvi in oživitvi zgodovinskega središča Palerma. Ustanovila je založbo Edizioni della Battaglia in še vedno izdaja mesečnik za ženske Mezzocielo. Leta 1993, ko so tožilci v Palermu obtožili Giulia Andreottija, sedemkratnega premiera Italije, je policija preiskala njen arhiv in odkrila dve fotografiji iz leta 1979, na katerih je Andreotti v družbi s pomembnim mafijcem Ninom Salvom, za katerega je trdil, da ga ne pozna. Poleg pričevanj skesancev sta bili ti fotografiji ključni fizični dokaz povezav med tem neomajno vplivnim politikom in sicilijansko mafijo. Letizia Battaglia sama je pozabila, da ju je sploh posnela. Leta 1985 je prejela štipendijo W. Eugena Smitha za humanistično fotografijo. Leta 1999 je prejela nagrado za življenjsko delo Mednarodnega sklada za dokumentarno fotografijo Mother Jones. Leta 2007 je bila počaščena z nagrado Ericha Salomona za življenjsko delo, ki jo podeljuje Deutschen Gesellschaft für Photographie (DGPh) in navelja za najprestižnejšo nagrado te vrste v Nemčiji. Leta 2009 ji je Mednarodni center fotografije v New Yorku podelil nagrado Cornella Cape Infinity. V zadnjem času Letizia Battaglia svojo energijo posveča Mednarodnemu centru za fotografijo (Centro Internazionale della Fotografia), prvega muzeja v Palermu, posvečenega fotografiji, ki ga vse od otvoritve novembra 2017 tudi vodi.
“Razen fotoaparata sem goloroka stala pred njimi, oni pred menoj z vsemi svojimi orožji.” « Letizia Battaglia
Razstava je del spremljevalnega programa Festivala Poklon viziji/Omaggio a una visione.
Razstava je nastala v sodelovanju Kinoateljeja, Galerije Fotografije in Italijanskega inštituta za kulturo v Ljubljani.
