Bojan Brecelj: Vodni zmaj Benetk
Fotografski projekt Bojana Breclja, Vodni zmaj Benetk, razkriva elementarne ravni prostora Beneske lagune, kot jih je avtor doživljal v letu 2013 in se naprej do leta 2015, ko se je z barko premikal po odkritih in skritih koncih lagune.
Brecljev zmaj Benetk je prvenstveno vodni zmaj, energija in zavest vode, ki se povezuje in zrcali v ostalih elementarnih in bivanjskih nivojih.
Pričujočo razstavo sestavljata dva dela, razstava fotografskega videnja energetskih ravni Benetk Bojana Breclja v Galeriji Fotografija, ter fotografije Bojana Breclja in risbe Marka Pogačnika ki upodabljajo zvok Paladijeve bazilike San Giorgio Maggiore ter druge beneške risbe, v Italijanskem Institutu za kulturo v Sloveniji.
Ob razstavi izide tudi avtorska knjiga (oštevilčena in omejena izdaja) Bojana Breclja Vodni zmaj Benetk.
——–
Benetke - Vodna gospa
Benetke se ne kažejo kot harmonična celota ali premišljeno ravnovesje zemlje, dreves, trave, luči in vode, kar zaznamuje mesta širom sveta. Vrtovi so skrivnostni, nedostopni, skriti so za zidovi. Zemlja je tako diskretna, tako nevpadljiva, da glavno vlogo prepušča vodnemu in nebesnemu zrcalu, ki se drug nasproti drugega v dialogu poslušata, se menita, kot bi bila sama na celem svetu. (F. Braudel)
Zakaj in kako nastajajo mesta? Če pomislimo na večtisočletno potrebo človeških skupnosti po osvajanju in spreminjanju ozemelj v odvisnosti od lastnih življenjskih potreb, je odgovor na prvi del vprašanja hiter in tudi preprost. Pri drugem delu vprašanja pa se je potrebno zateči k neskončni tipologiji urbanih oblik. Kot privilegirana trgovska in migrantska pot je vsaj do začetka sodobnega časa voda določala podobo mest mnogo bolj, kot si mislimo. Majhen rečni otoček, Ile de la Cite, je srce Pariza – pečina na reki Seni, ki prikriva trojno skrivnost svojega rojstva: poglabljanje dna zaradi tovora ter prvo kraljevsko palačo in katedralo. Tibera je oblikovala rimske griče, vendar so jo zaradi njene nezanesljive in uporniške narave z gradbenimi deli v 20. stoletju ukleščili, jo tako izolirali od njenega lastnega bitja ter spremenili v lik nevidne matere. In London, bi bil brez pristanišča na Temzi nedvomen vladar modernega časa?
Benetke so otrok nenavadne in obenem nerazdružljive poroke med kamni in vodo. Zgrajene so bile s trdim delom in domiselnostjo Benečanov, v njihovem prostoru pa se harmonično stapljata tihi objem lagune ter viharni sunki rek, ki so jih izoblikovale in grozijo z zasutjem ustja s peskom. Sežejo do prostranosti Jadrana, do koder se je raztezal vpliv beneške republike Serenissime. Edinstveni prostor, kjer uspeva preživeti mesto brez centra v obliki ribe, ki je tako neulovljiva in nadrealistična, da se ob obisku lahko zaupamo le vodstvu hrbtenice – obrnjeni črki S kanala Grande. Ne želimo se pridružiti številnim, ki so pisali ali preprosto sanjali o njih. V luči Braudelovega navedka v uvodu pa je primerno poudariti, da nas beneške podobe Bojana Breclja vodijo v hibridno dimenzijo, ki je vtisnjena tako v kamnu kot v glavah ljudi. Mogoče gre le za vnovični poskus razkrinkanja skrivnosti lagune, tokrat s pomočjo vodnega zmaja, odetega v vlogo vira življenja in inspiracije na skoraj hipnotičnem vzvratnem potovanju. Popotovanju, ki je dovoljeno umetnikom, saj ga sami ne moremo opraviti. Kakorkoli že, le gledajoč iz tisočerih različnih, še nepoznanih zornih kotov, nam bo znani svet končno lahko odkril nepoznano, ki nas spremlja in nas kliče. V tem duhu je Italijanski inštitut za kulturo v Ljubljani skupaj z Galerijo Fotografijo organiziral in podprl pričujočo razstavo.
Angelo Izzo
Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji
