Janez Bogataj: Zgodnja dela 1978-79

Opus, predstavljen na tokratni razstavi, sestavljajo ti. vintage fotografije, vse so bile v razstavni velikosti izdelane v času nastanka posnetka. Nastajale so v letih 1978 in 79, pod vplivom omenjene razstave, avtor pa se je v svojih raziskovanjih poleg krajine, iz katere je prvotno izhajal, posvetil še ti. novi topografiji (s serijo nastalo v Gorenji vasi), avtoportretu ter konceptualni fotografiji. Razstava nudi zanimiv časovni skok, tako z dokumentarnega vidika kot s povsem materialnimi značilnostmi takratnih fotografskih nosilcev. Prav tako ponuja vpogled v aktualne smernice v fotografski umetnosti s konca 70-tih ter v najstniško zgodnji Bogatajev opus, ki je kmalu po nastanku teh del, le z devetnajstimi leti, začel z resno fotografsko potjo pri tedniku Mladina.

Mladostna iskanja, suverenost in likovni pristop obenem pričajo o avtorskem pristopu, ki je za Bogataja značilen še danes.

JANEZ BOGATAJ: ZGODNJA DELA 1978-79

Še preden iz dobe »selfijev« s časovnim strojem - črnobelimi fotografijami na papirju, polnem patine - skočimo v leto 1978 in 1979, pojasnimo nekaj dejstev obdobja, v katerega bomo potovali. Ne potujemo le v času, potujemo z nekom. V tisti svet se bomo zazrli skozi oči mladega, sedemnajstletnega fotografa.

Janeza Bogataja je za fotografijo navdušil Vlastja Simončič v okviru Fotokluba v Gorenji vasi nad Škofjo Loko. Simončič velja za prvega slovenskega pedagoga, ki je deloval na področju fotografije in je za delo z mladimi razvil svojo metodiko dela. Njegova pedagogika je zajela predšolsko in šoloobvezno mladino. Podajala je znanja o fotografiji z estetskega vidika - kako delujejo kompozicijski principi - ter osnove o izdelavi in manipulaciji s podobo. Z eksperimentalnim delom se je osredotočala na zgodnje stike s fotografskim materijalom, razumevanjem fizikalnih lastnosti vpliva svetlobe na svetlobno občutljive materijale ter na koncipiranje fotografskih podob. Metode , ki jih je uporabljal Simončič, so se pričele z aktivnostmi pri dnevni svetlobi, nadaljevale pa z delom v temnici in fotografiranjem na terenu. Leta 1971 sta začela v Gorenji vasi pod njegovim okriljem delovati tako Fotoklub kot fotografska galerija. Tja je začel s štirinajstimi leti (1975) zahajati tudi Janez Bogataj, ki se je v klubu močno izkazal že v zgodnjih najstniških letih (postal je tudi skrbnik temnice). Imel je neomejen dostop in je veliko časa posvetil samoizobraževanju ter eksperimentiranju. Fotografiranje v okviru sobotnih sobotnih klubskih srečanj je v veliki meri podleglo mentorjevemu okusu pri izbiri motivov. Predvsem je šlo za vaje v slogu.
Pridobljeno znanje, s poudarkom na kompozicijski plati, se je močno vtisnilo v Bogataja. Z vpisom v srednjo šolo v Ljubljani pa so v njegovo življenje vstopili vzori, ki so močno zaznamovali njegova osebna fotografska zanimanja.
Zagrebška fotografska revija Spot je izhajala v letih 1972-1978. Z odličnim, bakrovim tiskom, izborom mednarodnih avtorjev, z zanimanjem tudi za teoretični pristop in predstavljanjem aktualnih svetovnih teženj v t.i. novi fotografiji , je omogočala stik s sodobno fotografsko mislijo in estetiko.

Junija 1978 je bila v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled razstava Grupe Junij z obsežnim in raznolikim sodobnim fotografskim deležem. Od konceptualne, generične pa do fotografije, ki je svoj fokus obrnila v t.i. nepomembne, prezrte detajle, ki je zanikala zgolj estetiko lepega in dobrega, ki je želela s svojo angažiranostjo govoriti o pomembnih spregledanih družbenih vidikih ali pa le biti brez posebnega alibija za raison d'etre.
Oboje je nanj delovalo kot katalizator novih fotografskih pogledov, ki so se radikalno razlikovali od Simončičeve šole ter so izhajali iz aktualnih fotografskih premikov tistega časa. Bogataj je kot dijak Šolskega centra tiska in papirja med tednom, ko je stanoval v Ljubljani, redno obiskoval tudi likovne razstave, veliko t.i. nove fotografije je srečal v fotografski galeriji Fokus. Zanimivo je, da vse do izdelane serije fotografij, predstavljene na pričujoči razstavi, razen s Fotoklubom v Gorenji vasi, ni imel stika s fotografi tistega časa. Značilnosti aktualne fotografije je posrkal z izjemno senzibilnostjo, nato pa med vikendi preživetimi v Gorenji vasi le še fotografiral in razvijal. Med poletjema 1978 in 1979 je izdelal predstavitveni portfolio in se z njim predstavil Tonetu Stojku na reviji Mladina. Tako je pridobil možnost opravljanja počitniške prakse. Že čez nekaj mesecev je kot fotograf postal redni sodelavec Mladine za naslednjih devet let. Strma pot, ki jo je opravil mladostnik, takorekoč samouk, je izjemna. Na njej je pomembno vlogo odigral tudi fotografski entuziazem, ki se ga je nalezel pri Simončiču. Nova fotografska raziskovanja je njegov mentor zavračal, kakor je zavračal tudi značilen črni rob, prav tako uveden iz sočasnih fotografskih praks.
A Bogataj je velikokrat v življenju upornik, zanimajo ga neutečene stranpoti. Zanimiva je anekdota, ki je nastala, ko so mu zavrnili naslov kandidat mojster fotografije kljub doseženim normativom v okviru zveze FIAP, ker je bil po mnenju komisije premlad. Fotografske negative je iz protesta žgal in tako ustvaril zanimivo serijo fotografskih metamorfoz krajine.

Biti fotograf v sedemdesetih je pomenilo, da si sam razvijal negative in fotografije. Fotografska oprema ni bila lahko dosegljiva. Bogataj je najprej fotografiral s Practiko, ki ni dosegala zadovoljive ostrine, nato je prepričal starše v nakup Nikona (razlike se da opaziti na fotografijah na razstavi; pozor na zaobljene črne robove v kotih fotografij ). Tudi fotografski materijal je bil težko dostopen ter zahtevnejši za delo. Npr. fotografski papirji so imeli nespremenljivo stopnjo gradacije in popoln tonski razpon je bil težje dosegljiv, povečevalniki pa velikokrat tehnične pomanjkljivosti ali napake.

Zgodnja dela vključujejo fotografije, ki jih je Bogataj posnel in na fotografski papir prenesel med poletjema 1978 in 1979. Vsebinsko bi jih lahko razdelili v štiri sklope: avtoportret, konceptulna fotografija, t.i. nova topografija, ki je pogled s »klasične« usmerila v kulturno krajino, ter krajinska fotografija.
Najstarejšo fotografijo na razstavi bi danes poimenovali »selfie«. Sodobno, v duhu današnjega časa deluje fotografija zaradi pristopa k fotografiranju. Samozavestno, odločno, v objektiv usmerjen pogled pa, kot da napoveduje avtorjev življenjski moto: govorim skozi pogled objektiva. Sledijo raziskovanja v različnih smereh, od najbolj pričakovanih formul (avtoportret z bratom), do hitrega preseganja le-teh, v katerih objektivu ne kaže več obraza, ampak lastno figuro in njeno senco izkoristi za zastavljanje eksistencialnih vprašanj lastnega pozicioniranja v svetu, lastne identitete, upodobitev odnosa med seboj in svetom, notranjih dilem.
S tovrstnimi temami se je hitro približal tudi vprašanjem, ki jih zastavlja konceptualna fotografija. Velik vtis nanj je naredil Branko Lenart. Njegova razmišljanja in bliskovita, duhovita vizualna zanikanja in preizpraševanja resničnosti fotografske reprezentacije je tudi sam zanimivo in suvereno predelal. Najobsežnejša serija iz obdobja med poletjem 1978 in poletjem 1979 je serija Gorenja vas. Kam se ozre pogled, ko išče vsakdanje, vseprisotne, a nevidne, spregledane, obrobne, nepomembne elemente vaške urbanosti, kulturne krajine, kjer živi? Ko išče drobne pričevalce, sledi prebivalcev, sledi nekega časa. Kot ameriški novi topografi, streznjen pogled od idealizirane, od boga dane narave, preusmeri na krajino, v kateri živi; ki se je podredila brzečemu tehnološkemu, industrijskemu, kapitalskemu razvoju. Gorenja vas na Bogatajevih fotografijah postane sinonim za tipično slovensko vas poznih sedemdesetih let, sinonim družbenega razvoja, stanja družbe. S tipično arhitekturo, stavbnim pohištvom, elementi urbanega in smislom za estetiko odseva družbene vrednote, pot družbenega razvoja, t.i. napredka.
Estetika, posrkana iz vzorov, duhov časa, aktualne nove svetovne fotografije je dvojna. Izpiljena, tehnično dovršena nova šola v Gorenji vasi, ki bi jo lahko takoj ob bok postavili Adamsu ali Baltzu, se kopa v svetlobi. Materijalna resničnost razpade v likovne ploskve in tonsko bogastvo. Potem pa tipična vaška arhitektura v čemerni svetlobi, z elementi sodobnosti, novo vgrajenimi okni in vrati, gradbenim materijalom. Nepretenciozna topografija, ki odseva nek trenutek v času, tako v dokumentarnem kot antropološkem vidiku. Iz tega obdobja poznamo v Sloveniji enak topografski pristop k predmestju (Dvoršak, Jeraj in Arrigler), tovrsten pogled na preoblikujoče se vaško okolje pa je zagotovo redek.
Je del Bogatajevega fotografskega formuliranja, predstavlja del presnavljanja sveta, ki ga Bogataj požira z izjemno radovednostjo. V nadaljnjih fotografskih letih ga lahko spremljamo, ko želi videti in poznati vse fotografske pristope, enako kot se pozneje poda v presnavljanje bogate literarne zakladnice in bere, bere in bere zato, da na koncu izbere.
Tudi v zgodnjih delih je klasična krajina, h kateri se bo ponovno vrnil pozneje v svojem življenjskem delu, del njegovega raziskovanja sveta. Zanima ga na zanj specifičen in konsistenten način, v katerem se prepletata dve njegovi operacijski postavki, pred njegovimi očmi se razteza svoboda pogleda v naravo, signal prihaja iz nemih gradnikov sveta, narave, iz svetlobe, nato pa se signal transformira v drugo ljubezen fotografa, abstrahiranje narave v likovno govorico z velikim spoštovanjem do prve. Oko, ki potuje po njegovih podobah se lahko, medtem ko odtava v povsem človeški modus osmišljanja, v abstrahiranje sveta po meri človeka, v iskanje smisla, ki pri njem predstavlja artikulirano govorico likovnih elementov, vedno vrne k naravi.
V tem smislu je Bogataj vedno bil in bo krajinar, ki se v toku sodobne fotografije s svojim pristopom ponovno upira prevladujočemu fotografskemu pogledu in vztraja pri svojem lastnem iskanju presežnega. Tako v svetlobi na prostranih slovenskih poljih in livadah kakor v užitkih, ki jih očesu nudijo ravnotežja med v likovno govorico preoblikovanimi signali iz narave.

Renata Štebih