Joco Žnidaršič, Matic Zorman, Matjaž Krivic: Slovenski nagrajenci World Press Photo 1977 – 2016
Razstava je del Festivala Slovenija Press Photo 2016
Največji in najprestižnejši, ugledni mednarodni fotografski natečaj World Press Photo vse od leta 1955 naprej vsako leto pod svojim okriljem zbere smetano novinarske fotografije.
Zmagovalci natečaja se s svojim delom predstavijo na potujoči razstavi, ki promovira profesionalni fotožurnalizem, visoke standarde vizualnega novinarstva ter svoboden in neomejen pretok informacij.
Med najboljšimi so se do sedaj znašli trije slovenski fotografi, ki na tokratni razstavi predstavljajo projekte, s katerimi so sodelovali na natečaju.
Joco Žnidaršič je leta 1977 zasedel tretje mesto za fotografsko pripoved v kategoriji Narava z zgodbo izpod Triglava. Pred časom helikopterjev so vse potrebno za planinske postojanke dostavljali vodniki s konji. Z gradbenim materijalom naloženemu konju je v snežnih zametih zmanjkalo trdnih tal pod nogami, zdrsnil je s poti, padel in drsel proti prepadu. Na pomoč mu je priskočil vodnik, dramatična zgodba se je srečno končala nedaleč od previsa. Odlična reportaža je ponudila redek vpogled v nevarnosti vsakdanjega dela gorskih »dostavljalcev«. Nagrada je fotografu in dolgoletnemu uredniku fotografije na Delu pomagala tudi pri vzpostavljanju enakovrednega odnosa med besedo in fotografijo v tiskanih medijih.
Matic Zorman in Matjaž Krivic sta leta 2016 zasedla prvo in drugo mesto s posamezno fotografijo v kategoriji Ljudje.
Zorman je pokrival zgodbo o begunskem valu na področju Balkana. Več kot pol leta se je gibal med Gevgelijo in Šentiljem. Na zmagovalni fotografiji sta deklici za ograjo srbskega nastanitvenega begunskega centra v Preševem, ki utelešata evropski razkol med nami in njimi, usodo pahnjenih v anemično-apatični birokratski sistem moči ter čakanje na milost »prestrašenih« z druge strani ograje.
Krivic je po zgodbo šel na afriško celino, v Burkina Faso, kjer v rudnikih zlata v razmerah, ki izključujejo vsa določila deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah, za tiste s telefoni z upravljanjem na dotik, obolevajo, životarijo in umirajo nedolžni z nasmehom na licu. Fotografija rudarja, ki tik pred vstopom v rov, kadi cigareto, je odličen psihološki portret, ujeti pogled 28-letnega Arzume pa gledalca, prav tako kot pri ostalih nagrajenih fotografijah, nagovarja na način, s katerim je Kathy Ryan, dolgoletna urednica fotografije za revijo New York Times opisala razliko med dobrim dokumentom in dobro fotografijo:
»Dobra fotografija ustavi gledalca,da vidi in razmišlja o tem, kar je videl zaradi načina, kako je prikazano tisto, kar se prikazuje. Vodi lahko k presenetljivemu razkritju - prepoznavanju nove vrste bolečine ali ugodja; lahko celo vzpodbudi delovanje proti prikazani nepravičnosti. Bistvo dobre fotografije je brezčasno, čas ga ne bo omilil. Medtem ko bodo prikazana dejstva temeljiteje raziskana in bolj trdno vtkana v tkanino zgodovine, bo bistvo fotografije s časovno oddaljenostjo samo še pridobilo«.
Izpiljeno dobro povedane zgodbe natečaja World Press Photo ponujajo veliko užitkov v odlični fotografiji. A etični pristop, ki je zavezujoč za novinarja fotografa, je obvezen tudi za gledalca fotografij. Etičen v smislu, da je potrebno več kot le prepoznati težave, ki jih na plano postavlja dobro vizualno novinarstvo.
Renata Štebih
