Boris Gaberščik: Solve et coagula

 Avtorsko izjemno prepoznaven umetnik, Boris Gaberščik, se tokrat predstavlja z najnovejšo serijo fotografij, ki so nastale po življenjski prelomnici v letih 2015 in 2016. Zvest ostaja estetskim principom, svetu spregledanih in pozabljenih predmetov, poglobljenemu posvečanju svetlobi in izjemni tehnični dovršenosti klasično izdelanih fotografij v lastnem laboratoriju. Na novo tokrat, s prepoznavno duhovno širino, podaja aluzije in zastavlja vprašanja o edini stoletja vztrajajoči mistični tradiciji v evropski kulturni zgodovini. Ob razmišljanjih o alkimistični materialni in spiritualni transformaciji ter vlogi umetnika pa bogata medvrstična simbolika na slikovnih poljih ni v ospredju. Gledalca v prvi vrsti nagovarjajo likovni elementi, tenkočutno uporabljeni prostorski ključi in prefinjena svetloba, ki pesnijo vizualno poezijo.

_ 

Alkimistični laboratorij Borisa Gaberščika

Gaberščikova tihožitja so vedno polna simbolike in aluzij, a njegova dela lahko obenem gledamo tudi le iz povsem likovnega vidika (še posebej, ker je tudi avtor sam sposoben ločevati med vsebinskim in likovnim pristopom, a ju najraje tudi združuje): enostavne in obenem kompleksne kompozicije, ki velikokrat presežejo meje evklidskega prostora in posežejo v iluzionistično in nadrealno, odnosi, ki jih med seboj vzpostavljajo oblike in svetloba, ritem ponavljajočih se geometrijskih teles, subtilna svetloba, bogastvo tonskih vrednosti, modernistična estetika in perfekcionizem pri izdelavi fotografij.

S serijo tihožitij Solve et Coagula je Gaberščikov laboratorij končno le obelodanil svojo pravo naravo, svoj vzgib, dušo, svojo copula mundi^[1]. Je prostor, kjer se odvijajo alkimistični procesi transformacije materije in nematerialna, simbolna preobrazba, s katero se preobraža alkimist sam. Ko se združita duhovna in materijalna raven, takrat se zgodi alkimija, takrat nastaja zlato.

Ko pravim, da je Gaberščikov laboratorij (in ne Gaberščik sam) končno le obelodanil svojo pravo alkimistično naravo, imam v mislih njegovo izjavo, da ne posedujemo mi predmetov, ampak oni, predmeti, posedujejo nas. Tako je njega zavojevala alkimistična prasnov, materia prima - massa confusa,  svet predmetov iz njegovega laboratorija,  ki jih srečujemo na njegovih fotografijah in jih je tja zanesel tok časa. Ta je, po življenjski prelomnici^[2], prinesel tudi avtorjevo ponovno srečanje s hermetično filozofijo, gnosticizmom in edino stoletja vztrajajočo mistično tradicijo v zahodnoevropskem prostoru - alkimijo ter razmišljanja o idejah, ki jih podajajo ti idejni tokovi. Podobe iz serije, naslovljene po alkimistični maksimi, Solve et coagula, prinašajo avtorjevo vizualizacijo razmišljanj o alkimistični tradiciji in temah, ki jih le-ta vzpostavlja, predvsem pa želijo biti vprašanja in ne odgovori.       

Alkimijovečina neposvečenih povezuje le z utopičnim delanjem zlata, a gre za kompleksen ezoterični kozmološki nauk z bogato tradicijo in razvejano zgodovino. Tovrstnih znanj ne najdemo samo v evropski, ampak tudi v indijski, kitajski in arabski kulturni zgodovini. Zahodna alkimija je doživela svoj razcvet v renesansi in baroku, nato pa se je v 17. stoletju postopno razcepila na mistični in znanstveni pol; znanstveni v 18. stoletju postopno preide v kemijo, mistični pol pa preživi kot hermetična filozofija. Mistični aspekti alkimije so doživeli svoj ponovni razcvet konec 19. stoletja z Zlato zoro, s teozofskimi in tradicionalističnimi interpretacijami, zlasti pa z Jungovsko razlago alkimistične simbolike.

Temelj alkimije je Opus (delo) in običajno zajema dva aspekta: materialnega, t.j. pretvorbo kovin v zlato ali srebro oziroma pripravo Kamna modrih in pa mističnega ali duhovnega, t.j. notranjega, v katerem je udeležen alkimist sam. Unikatnost alkimije kot ezoterične vede je ravno v združevanju materialnega in duhovnega.    

Temeljna maksima Solve et coagula (raztopi in strdi) se nanaša na prasnov, ki je pojmovana  kot stanje čiste potencialnosti; ontološko stanje, ki nima nobene specifične forme in to ne samo v smislu kovin, temveč v kozmogonskem smislu nasploh. To stanje se imenuje materia prima, kaos, massa confusa. Gre za ontološko stanje kaosa pred nastankom kozmosa. Kovine s svojo specifično formo so del kozmosa, imajo ousio (bistvo) oz. formo (udejanjenje). Alkimistična premisa je naslednja: "če bi bilo kovinam možno odvzeti specifično formo (denimo formo bakra) in jih vrniti v stanje kaosa, čiste potencialnosti, bi jim bilo potem mogoče vtisniti novo specifično formo, novo bistvo in jih tako preobraziti".^[3] Proces transformacije poteka v sedmih fazah: žganje, raztapljanje,  ločitev,  spajanje,  fermentacija,  destilacija in  koagulacija. Eksperimentalno delo v alkimističnem laboratoriju se osredotoča na izdelavo Kamna modrosti, pri čemer je združevanje nasprotij, ki se povežejo v popolnem ravnotežju, t.j. združevanje žvepla in živega srebra, najvišji poseg. V besedilih je ta simboliziran s sveto poroko kralja in kraljice (coniunctio), sonca in lune. V alkimističnem Opusu sta združena oba dela, kemično prizadevanje alkimistov in mistična plat alkimije: ob "trpljenju" substance, trpi tudi alkimist, ob njeni "smrti" notranje umira tudi alkimist; in ob njeni regeneraciji in zmagoslavnem vstajenju je regenerirana in poveličevana tudi duša alkimista.                                                                                                        

Za globlje razumevanje alkimističnih znanj in simbolov je potrebno branje alkimističnih besedil, obenem pa gre za t.i. iniciatorno prakso prenosa skritih znanj preko posvečenih adeptov. Naslovi fotografij že iz tega povsem površinskega opisa dovolj zgovorno razkrivajo povezave s temami alkimije: Solve et Coagula; Massa confusa; Tabula Smaragdina; Kakor zgoraj; Tako spodaj in kakor spodaj, tako zgoraj; Solutio; Kralj in kraljica (Coniunctio); Sulfur;  Fatum; Demiurg; Ouroboros... in obenem vabijo k odkrivanju skrivnosti, ki jih na razstavi varuje edina podoba nastala izven alkimističnega laboratorija, Varuh skrivnosti.

Tako kot alkimist v svojem laboratoriju plemeniti materijo in iz nevrednih kovin ustvarja zlato, tako Gaberščik v svojem fotografskem laboratoriju izdeluje srebrne podobe. Ko jih tonira z žveplom, pride do najvišjega posega, do izdelave Kamna modrosti. Njegova massa confusa, mrtvi, pozabljeni predmeti, se s pomočjo fotografije preobrazijo, oživijo in skozi materialno govorijo o metafizičnem. Fotografski atelje in predmeti v njem so avtorjeva copula mundi. Povežejo corpus, avtorja in njegovo dušo z božjim, z duhom, s svetlobo.

Današnji pomen besede laboratorij izhaja iz latinske besede laboritorum, ki združuje dve besedi: labor (naporno prizadevanje, trud) in oratorium (prostor za molitev). Laboratorij je torej prostor za delo in molitev.
V svojem fotografskem laboratoriju Gaberščik združuje oboje. Neutrudno delo, labor, je način, na katerega še danes ustvarja in izdeluje fotografije in je vreden globljega vpogleda, sploh za nekoga, ki v tovrstno tehnologijo  ni niti malo posvečen in si ob samoumevni estetiki podob težko predstavlja postopek, s katerim ustvarja avtorsko prepoznavno estetiko.
Za fotografiranje uporabljena tehnologija zahteva natančno poznavanje tehnološko-optičnih značilnosti fotografske opreme in omogoča izredno natančen izris podrobnosti ter ostrino v globino po obsežnem območju podobe. Zahteva preračunavanja polja globinske ostrine glede na uporabljene fotografski film, objektiv in zaslonko. Filmi so nizke občutljivosti (pod 25 ASA), ekspozicijski časi pa dolgi tudi do štiri minute. Oprema se v tehnični izvedbi v marsikaterem finomehanskem in optičnem detajlu (izvedba zaslonke in leč ter posledično optične zmogljivosti, npr. difrakcija svetlobe) razlikuje od prevladujoče sodobne in  vpliva tudi na estetiko podobe. Gaberščikov nagovor je tehnološko in posledično tudi estetsko blizu fotografom skupine f/64, ki so verjeli, da lahko fotoaparat kot pasivni opazovalec bolje vidi oz. prikaže svet točno takšen, kakršen je. »Velikokrat si na vprašanje, zakaj fotografiram, odgovorim, da zato, da bi videl, kako ta predmet izgleda fotografiran; ker je to zame nekaj povsem drugega.«
Drugi del laboratorijskega rituala zahteva veščine izdelave fotografij po klasičnem mokrem postopku, ki danes v veliki meri prav tako postaja »skrivna« znanja. Filmi, fotografski papirji in kemikalije v zadnjih desetletjih izginjajo s tržišča, potrebno je preizkušanje formul, prilagajanje receptur in  razmerij, ki nudijo željene učinke glede na dosegljivi materijal. Nekatere tudi skoraj že sto let stare recepture, ki jih uporablja, je kakor alkimist v iskanjih in stremenju po »zlatem cilju«, prilagodil sam.

Molitev v alkimističnem, fotografskem laboratoriju Borisa Gaberščika časti svetlobo.

"...in val temneje posrebren                                                                                                                                                            in list mračneje pozlačen                                                                                                                     
in v zraku v tisti medli sij                                                                                               
svetlo-teman, temno-mehak..."^[4]

"Ta verz je moje vodilo pri osvetljevanju. Rad imam svetlobo, ki je tiha, ki ne vpije, ki ne blokira predmetov, ampak jih vzpodbuja, da so, da pokažejo svoje rane. Nemci bi rekli Gebrauchsspuren^[5]. Brez njih je predmet le predmet. Zanimajo me odnosi med predmeti, svetloba je medij, v katerega jih potapljam. Svetlobo čutim, zame je kot zvok. V fiziki je svetloba elektromagnetno valovanje, zame pa je svetloba močna čustvena, tudi spiritualna izkušnja,  lahko bi jo primerjal s spiritualno izkušnjo v arhitekturi, s katedralo. V hermetizmu je Sonce, svetloba edini vidni bog in tudi zame je uporaba svetlobe mistična,  ne zdi se mi kar samoumevna. Sam se pri fotografiranju odločam le za malo svetlobe z desne, ekspozicije trajajo tudi nekaj minut in takrat še vedno, kot začetnik, zadržujem dih. Kompozicije so statične, nič se ne more premakniti,  a zame so ti trenutki magični, takrat se namreč zgodba prenese na film.                                                                                                               
Veliko sem se ukvarjal s svetlobo, od kje prihaja,  kako prihaja; na primer v delih Pierra della Francesca je svetloba povsod, od povsod prihaja, pri Rembrandtovi Nočni straži pa je usmerjena. V tej seriji ne uporabljam fokusirane svetlobe, razen če je ne vzpostavijo predmeti sami. Svetloba je popolnoma uniformna, sem zagovornik tega, da jo morajo predmeti sami modulirati, ker s tem tudi sami aktivno sodelujejo, drugače kot če jih sam poudarjaš ali postavljaš v ozadje s pomočjo svetlobe. Svetloba mora biti zame kakor dih, popolnoma vegetativna, tako kakor dihanje, ki se ga lahko niti ne zavedaš, nikjer ne sme biti poudarjena. Svetloba je zame ključni podton".

Alkimija Gaberščikovega laboratorija je torej dvojna, oplemenitenje ničvrednih, pozabljenih,  zavrženih predmetov, materije z idejo, duhom (spiritus in materia), transformacija, preoblikovanje predmetov, t.i. zgornja alkimija in povsem materialna, spodnja alkimija: spajanje srebra z žveplom - pridobivanje zlata. Pridobljeno zlato je v njegovem primeru njegova fotografija.

Renata Štebih