Irena Jurca: Morje v meni
Irena Jurca je ustvarjalka, ki se s fotografijo ukvarja že dve desetletji, a le redko predstavlja svoja dela v javnosti. V središču njenega zanimanja so zlasti teme, ki se navezujejo na vsakdanjo bivanjsko resničnost, kot so vprašanja eksistence, identitete, bistva in smisla bivanja ter razmišljanja o aktualnih družbenopolitičnih problemih. Še posebej veliko pozornost pa posveča iskanju razmerja med intimnim doživljanjem sveta in družbeno stvarnostjo sodobnega časa.
Slednje velja tudi za fotografije iz cikla Morje v meni, ki jih lahko definiramo kot svojevrsten preplet avtoričinih subjektivnih občutij v določenih prelomnih trenutkih njenega osebnega življenja in pereče problematike migracij. Tema obsežne begunske krize namreč ni predstavljena s presunljivimi prizori izmučenih beguncev, ampak s pomenljivimi posnetki morja, mrtvih morskih živali in odmrlih rastlin.
Izhodišče pričujočega cikla dvanajstih črno-belih fotografij je bila neštetokrat izrečena in zapisana misel, da je morje postalo množično grobišče, kar je avtorica subtilno naglasila tudi s kompozicijsko strukturo posnetkov. Monotone podobe vodnih površin so podane z asketsko govorico, v zamolklih, temno sivih in črnih barvnih odtenkih, medtem ko so posnetki mrtve narave upodobljeni na povsem črni podlagi. Avtorica torej s pridom izrablja ekspresivno moč črne barve in njenih estetskih učinkov, saj s temino učinkovito poudari tako svetlobne odseve na vodni gladini kot tudi površinsko strukturo naplavljenih teles/predmetov. Po drugi strani pa prevladujoča črnina namiguje na širšo pomensko razsežnost upodobljenih motivov. Črna zaznamuje avtoričino notranjost, njene tesnobne, nelagodne občutke ob soočenju z vsakdanjo resničnostjo. Istočasno pa podobe preraščajo v njen osebni, poudarjeno kritični odziv na humanitarno katastrofo – kar potrjuje tudi (inscenirana) fotografija dramatično vzvalovane vodne gladine, ki aludira na potopitev. Na ostalih morskih krajinah, ki ne prikazujejo prostranih vodnih površin, pač pa le ozek izsek morja brez horizonta, je z izjemo svetlobnih poudarkov izpostavljena popolna praznina, ki je – po avtoričinih besedah – odsev nas samih, naše lastne duhovne izpraznjenosti. Zdi se pravzaprav, da podobe utelešajo stanje duha sodobnega časa, ki ga lahko še najbolje opišemo s pojmi negotovosti, brezizhodnosti, razčlovečenja, poudarjenega pesimizma. Ta dekadentna občutja nekoliko omili le simbolni pomen vode, vira življenja in ene od štirih prvin sveta, ki sicer s svojo fluidnostjo poudarja spoznanje o nenehnem spreminjanju in kroženju stvari, a ostaja kljub nastajanju in minevanju živih bitij vedno ista.
Irena Jurca z deli iz cikla Morje v meni dokazuje, da je mogoče tudi z navidezno nepomembnimi fragmenti iz vidne stvarnosti zastaviti gledalcu tehtna občečloveška vprašanja, denimo o tem, kam gremo kot posamezniki ali kot družba. Njene podobe, na katerih je izrazito poudarjena subjektivna nota, seveda niso hipni posnetki, temveč dajejo vtis, da gre za premišljene oblikovne študije, na katerih je formo podredila vsebini. Pomembne vloge pri razumevanju celote pa nimajo le simbolni elementi, ampak tudi tonski kontrasti, s katerimi dodatno stopnjuje vsebinsko komponento, ki se razkriva kot nenehna drama bivanja.
Nataša Kovšca
