Voranc Vogel: Rebalans
Voranc Vogel (1980) se je leta 1997 Delovemu kolektivu fotoreporterjev pridružil še kot gimnazijec in od takrat v časopisu Delo objavil več kot 6000 fotografij. Sodeloval je tudi z mednarodnimi agencijami EPA, AP in AFP. Leta 2009 je na oddelku za Kulturne študije in antropologijo Univerze na Primorskem diplomiral z delom Resnica manipulacije v fotografiji.
Med urbanimi pogledi in tihimi pokrajinami Voranca Vogla
Urbane pokrajine Rusije. Pridušeni hrup New Yorka. Prostrani pejsaži Peruja. Romantična nostalgija Pariza. Velik del fotografije Voranca Vogla zavzema črno-bela fotografija s številnih potovanj. Njegove tehnično in kompozicijsko dovršene fotografije, nastale onkraj vsakodnevnega fotoreporterskega dela, prikazujejo hipne impresije vsakdanjega življenja, horizonte mest, osamele pričevalce časa. Voranc Vogel je fotograf, ki se s kompozicijo igra in pri tem krši njena pravila, je intuitiven in neposreden ter hkrati spoštljiv do upodobljenega.
V njegovih fotografijah zaznamo sledi reportažne in dokumentarne fotografije preteklega stoletja. V številnih detajlih se opira na fotografe agencije Magnum in fotografe odprtih cest, prostranih krajin ter velikih mest petdesetih in šestdesetih let. S poglobljenim študijem fotografskih zgodb in kompozicij je razvil izjemno občutljivost za medij, ki pred nami razprostre izvirno avtorsko poetiko. Vogel je fotograf urbanih pokrajin. Fotograf ulice. Življenja naključnih posameznikov. V fotografiji s potovanj se odmika od reportažne fotografije in zapluje v bolj dokumentarni pristop, ki se mu posveča počasi, premišljeno in pri tem izraža svoj značilni ton. K mestnim zgodbam najraje pristopa z določeno mero humorja. Njegove fotografije odpirajo pogled na ulico, ki je večkrat izrazito duhovit in ironičen, kar Vogel dosega tudi z izbiro kadriranja, dramatičnimi kontrasti in domiselnimi perspektivami. Mestni pejsaži in tiste bolj oddaljene krajine kažejo na drugačno, morda celo romantično občutljivost in prefinjen občutek za prostor. V sebi skrivajo občutek nostalgije in osamljenosti. Čeprav se nam občasno zazdi, da Vogel sledi trenutnemu in instinktivnemu, je ob širšem vpogledu v njegovo dvajsetletno delo v njem mogoče začutiti raziskovanje, premislek in intuicijo. Ni le popotnik sveta, ampak je izredno dojemljiv za okolje in ljudi, ki ga obdajajo. K prizorom pristopa z empatijo. Za fotografijami čutimo navzočnost fotografa in tihi dialog, ki ga vzpostavi z upodobljenimi na fotografijah. Fotografa, ki se ljudem in linijam posveča v trenutni samoti, značilni za številne umetnosti.
Fotografije Voranca Vogla niso zanimive le zaradi svoje žanrskosti, humornosti in upodobljenih, ampak tudi zaradi izjemne kompozicijske privlačnosti in izbire za črno-belo tehniko. Vogel ima občutek za igranje s perspektivo. Predvsem v fotografijah z ulice pravila kompozicije večkrat krši, ustvarja nove poglede in izziva ter zabava gledalca. Z diagonalami in linijami, ki jih prekinja s premišljeno umestitvijo posameznikov na fotografijo, ter naključnimi elementi na fotografijah ustvarja prav poseben ritem in usmerja naš pogled. Na drugi strani nas pričakujejo tiste bolj klasične in harmonične fotografije, ki pred nami odpirajo prostrane pokrajine. Na njih se naš pogled umiri, zajame estetiko upodobljenega in se ji prepusti. Njegove podobe spregovorijo v črno-beli tehniki. Zanjo se ne odloča, ker bi bila lažje obvladljiva, ampak k njej pristopa z razmislekom. S sivinami poudarja vsebinske elemente fotografije in njeno emotivno plat. Fotografov pogled se je med leti njegovega ustvarjanja vedno bolj nagibal k črno-beli tehniki, ki fotografiji doda brezčasno razsežnost in gradi njeno sporočilnost.
Z odločitvijo za kadriranje, kompozicijo in izbor upodobljenih Voranc Vogel pred nas postavlja fotografije, ki so izraz velikega esteta in humanista. V sebi nosijo fotografovo interpretacijo sveta. Odločitev za prostrane krajine, neimenovane posameznike in pogosto spregledane detajle govori o fotografu, ki zasleduje življenje. Življenje, ki se skozi sosledja protislovij in ironije, trenutkov nežnosti, osamljenosti in smeha vrača samo k sebi. Posameznike, ki vstopajo v njegove fotografije, jim dajejo dušo, a trenutek za tem ponovno izginejo v brezimnost. Obrise zgodovine, mestne vedute in pokrajine, v katere so kot njihov inherentni del vpeti upodobljeni. Njegove fotografije tako lahko prebiramo brez podnapisov, saj spregovorijo predvsem o nas samih, kot dokument časa, in nas vsakič znova popeljejo na pot ponovnega raziskovanja.
Nika Perne
