Matjaž Tančič: Hḗrōs
Hḗrōs je fotografski projekt Matjaža Tančiča, ki je nastal kot odziv na nedavno zaostrovanje begunske krize v Sredozemlju. Dokončan je bil v sodelovanju z Artsupom med avtorjevim tritedenskim bivanjem v umetniški rezidenci na grškem otoku Samos. Otok predstavlja eno izmed glavnih poti v Evropo za begunce in migrante iz Sirije, Bližnjega vzhoda in Afrike, hkrati pa se ponaša z dolgo zgodovinsko in umetniško tradicijo in kulturo.
Projekt se odseva skozi prefinjeno napetost med tem zgodovinskim trenutkom in zgodovino umetnosti same. Tančič je navdih črpal iz pripovednih in umetniških del antične Grčije, pri čemer se je odmaknil od standardnega dokumentarnega pristopa in zaplul v bolj osebnega. To mu je omogočilo, ne le, da se je na usode resničnih ljudi osredotočil na edinstven način, temveč mu je uspelo svoje portretirance prikazati v povsem novi perspektivi. Pravzaprav se je Tančič odločil izrabiti, kot temu pravi francoski teoretik Georges Didi-Huberman, anahronističen značaj podobe. To pomeni, da čeprav projekt Hḗrōs priča o trenutnih humanitarnih in političnih težavah, je Tančič uspel najti pot, da uide poenostavljeni logiki poročanja množičnih medijev, tako da odpre večplasten prostor umetniškega in zgodovinskega razmisleka.
Povezava z mitološkimi junaki je sledila naravno iz dejstva, da so migranti in begunci z otoka potovali po istih morskih poteh in se izpostavljali nevarnostim kot junaki iz grške mitologije. Vzporednice lahko potegnemo tudi z dolgo potjo čez nepredvidljivo morje v iskanju boljše prihodnosti, za katero so morali, kot njihovi mitološki predhodniki, imeti dovolj poguma in moči. Med svojim bivanjem je Tančič, poleg fotografiranja migrantov, beguncev in humanitarnih delavcev, zbral tudi njihove zgodbe. Ob branju teh ganljivih zgodb in občudovanju mogočnih portretov, naslov projekta postane očiten, čeprav so ga vsi upodobljeni brez oklevanja zavrnili – najverjetneje, ker je skromnost tudi značilnost resničnih junakov. Toda, če bi projekt imel podnaslov, bi se zagotovo glasil »Oda človeštvu«.
Hḗrōsnas posredno opominja na pomembnost zavedanja o drugih. Serija fotografij ne izpostavi ubogih ljudi brez imen, temveč določene posameznike z določenimi zgodbami, upi in načrti, ki so storili že dovolj, da jih lahko štejemo za junake našega časa. Z drugimi besedami, projekt osvetli tiste - migrante, begunce in prostovoljce, ki bi drugače ostali le številke. Izčiščene fotografske kompozicije in vzdušje podob še močneje poudarijo njihov junaški značaj, hkrati pa ustvarjajo vizualen dialog s podobami mitoloških junakov.
Projekt je svojo jasno metodološko artikulacijo dosegel z eksperimentalnim pristopom do uporabe različnih materialov, tehnik in delovnih postopkov. Končne fotografije so bile natisnjene na rešilne jopiče in delčke gumijastih čolnov, ki jih je fotograf našel na odročnih plažah na otoku. Ti konkretni predmeti, ki so jih begunci in migranti uporabili na svoji poti, zdaj služijo kot umetniški medij, z namenom, da jih predstavi kot junake. Banalni predmeti za enkratno uporabo so paradoksalno postali artefakti, ki bodo obdržali in ohranili njihove zgodbe za prihodnost. Tako kot so nekoč antični kiparji s klesanjem ohranili ljudi in zgodbe iz preteklosti nesmrtne, tako je strokovnjak za staro fotografsko tehniko, imenovano slani tisk, spomin na portretirance ohranil v tisku. Poleg simbolike morja in nevarnih prečkanj migrantov, ki se skriva v besedi sol, je tehnika slanega tiska še en sloj v eksperimentalnem vpraševanju, v tem primeru o zgodovini fotografije. Ponavljajoča se kombinacija starega in novega sprejme idejo subtilnega ravnotežja med dejansko sedanjo situacijo in številnimi zgodovinskimi navezavami. Še bolj pomembno je, da je tehnika, katere izumitelj je fotografski pionir Henry Fox Talbot, ena izmed trajnejših, prav tako kot sodobni plastični materiali, ki bi potencialno lahko obstali tisoče let. Nastale umetnine posledično ponudijo, v slogu moderne arheologije, bodoče sledi našega časa. Prenesle in posredovale bodo naše sodobne zgodbe, prakse in umetniške rešitve naslednjim generacijam. Nekoč bo morda nekdo znova interpretiral ta projekt, kot je Hḗrōs storil z antično umetnostjo.
V tem smislu Hḗrōs ni dokument, vendar bolj odprta knjiga z odmevi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. So nekakšen poklon vsem, ki so preživeli in tistim, ki niso. Vemo, da je fotografija zmožna prikazati odsotnost, vendar podobe odprtega morja, vključenega v serijo portretov, ta učinek podvojijo. Njihova tišina nosi moteče sledi vseh izgubljenih življenj, poleg tistih upodobljenih.
