Nino Migliori: Petdeseta

Narodna galerija v sodelovanju z Galerijo Fotografijo pripravlja razstavo več kot dvestotih fotografij najpomembnejši italijanskih fotografov iz obdobja neorealizma. Poleg originalnih srebroželatinastih fotografij bodo preko revij, knjig in filmskih plakatov predstavljena tudi druga umetnostna področja, kot sta film in književnost ter njihova simbioza s fotografijo. V Galeriji Fotografiji pa bodo na razstavi z naslovom Petdeseta razstavljene fotografije enega najpomembnejših avtorjev italijanskega neorealizma Nina Migliorija.

V povojni Italiji se je rodil nov slog, ki se je zoperstavljal uradnim podobam fašističnega obdobja, sloga parad in formalnih portretov. Nova, inovativna fotografija je bila drugačna tudi od takratnih amaterskih fotografskih podob, saj je razkrila kontemplativen pogled na svet, povezan z estetskimi težnjami: krajina, tihožitja, ter učinki pri fotografiranju in tiskanju so bili zelo blizu raziskavam piktorialistov.

Novi trend je pridobil ime Neorealismo, beseda, ki je povezana tudi s sočasno filmsko produkcijo. Vendar moramo poudariti, da lahko o neorealizmu govorimo tudi v slikarstvu, kiparstvu in plakatni umetnosti, hkrati pa v fotografiji, tako kot drugih poljih umetnosti, poznamo več kot eno samo vrsto neorealizma. V tem kontekstu je delo Nino Migliorija popolnoma novo.

Nino Migliori je med leti 1948 in 1959 ustvarjal v severni Italiji, leta 1956 pa v južni. Njegov pristop k fotografiji je popolnoma nov ter neprimerljiv z ostalimi italijanskimi in evropskimi fotografi. Migliori ni želel ponuditi le dokumentacije; predvsem je želel vzpostaviti dialog z ljudmi ki jih je fotografiral, ter sestavljati zgodbe preko svojih fotografij. Zato Migliori uporablja sekvence, na primer žensk na stopnišču, oblečenih v črno na belem ozadju.

Miglioriju nikoli ne moremo očitati trivialnosti, saj prostor opazuje in beleži na zelo oseben način. Njegove fotografije arhitekture južne Italije moramo razumeti kot enkraten posnetek, kot strnjeno pripoved, v kateri lahko opazimo posamezne zgodbe: tisto o perspektivični skrajšavi vasi, drugo o ženskah, ki se držita za roke, ter vse ostale, v katerih zgodbo postopoma odkrivamo. Presenetljivo je, da je Migliori zgodbe odkril, ko je opazoval upodobljence ter se z njimi zapletal v dolge pogovore, preden jih je fotografiral. Miglioriju so priljubljeno ozadje predstavljali tudi pragovi hiš v južni Italiji. Tam je s kamero Rolleiflex posnel dinamične fotografije hierarhično postavljenih figur na pragovih, jasnih a razgibanih, kjer je v vsakem posnetku prisotna svetloba iz ozadja, element prekinitve ali pa gib, ki se nanaša na zgodbo. Svetloba je impresivno uporabljena v vseh njegovih delih. Naj bodo to bleščeče luči ali temačne, globoke sence; okna v temi in figure, ki delujejo kot prikazni, v zgodbah ustvarjajo drugačne občutke.

Migliori je odkril nov način fotografiranja, saj je združil filmski pristop, družbeno napetost časa, pomen in moč pripovedovanja skozi fotografijo s svojim globokim razumevanjem človeške senzibilnosti.

Arturo Carlo Quintavalle