Sara Rman: Kjer pomni

V ponedeljek, 20. aprila, ob 18.30 uri vas vljudno vabimo na predstavitev nove fotoknjige Sare Rman z naslovom Kjer pomni, ki se bo prelila v odprtje istoimenske razstave.

Pogovor z umetnico bo vodila Tia Čiček.

Projekt Sare Rman Kjer pomni se izogiba poenostavljenim definicijam in preprostim razlagam. Vse, kar ga gradi, izhaja iz enega samega prostora, mikrolokacije nabrežja reke. Polurbana krajina, zaznamovana s posegi humanega delovanja in je po drugi strani izpostavljena poteku neštetih bioloških, kemičnih in fizikalnih procesov, na katere človek nima nikakršnega vpliva, predstavlja spoj med primestjem in naravo. Ta vmesni prostor je prav zaradi pomanjkanja jasno določene namembnosti odprto polje, kraj prehajanja in pribežališče, ki ne postavlja in ne zahteva definicij. Umetnica se k njemu vrača že od otroštva, ga pozorno opazuje in beleži njegovo nenehno spreminjanje.

Osnovni gradniki tega prostora so prvobitni – voda, zemlja, kamen, les –, med njimi pa je mogoče naleteti na materiale, ki jih je izdelal in odvrgel človek, kot so plastika, steklo, kovina in tkanina. Njihov videz je odvisen od svetlobe, najsi gre za odbleske na vodni gladini, bleščečo površino kamnine, mehko prelivanje odtenkov v globočinah reke ali kontrastne sence nazobčanih skal. Rman fizično stvarnost izbrane lokacije prevaja v vizualni jezik, pri čemer plasti, spaja in manipulira digitalne in analogne tehnike. S prepletom fotografije, grafike in kiparstva ustvarja lastno nadresničnost, vizijo materije in njene neskončne spremenljivosti. Med deli, ki jih predstavlja na razstavi, najdemo na primer digitalne fotografije kamnov, natisnjene na fotografski papir, predhodno obdelan z akrilnim sprejem, ki vpliva na kvaliteto tiska, temu pa je dodan sloj plastike, oblikovan v kalup istih kamnov, upodobljenih na fotografijah. Ker je izgled del odvisen od svetlobnih pogojev, v katerih si jih ogledujemo, mnogoteri sloji ustvarijo neskončno število pojavnih oblik istega dela, ki je obenem vedno, a hkrati nikdar popolnoma enako – prav tako kot v naravnem okolju.

Izbrane materiale, najdene na lokaciji, umetnica namerno in natančno spreminja v odseve resničnosti. Med njimi so fotografije kamnitih struktur, vodnega telesa in peščene površine rečnega brega, ki jih je natisnila na viskozo, tkanino položila čez kamne, ki so del opazovanega prostora, tkanino utrdila s polimerno smolo, da je prevzela obliko kamnov, in jo nato obdala z ekspanzivno peno. Njihovo metamorfozo sestavlja prehod iz fizičnega sveta v digitalne odtise in nazaj v konkretno materialnost, katere pojava je sicer spremenjena, referenca pa ostaja enaka. Materialne plasti so prepletene s pomenskimi, odtisi delujejo kot spomin, ki navkljub neustavljivemu toku časa ohranja živost praoblik. Čeprav morda delujejo na videz nespremenjeni, gradniki krajine nenehno erodirajo, izhlapevajo, odmirajo, se porajajo, krčijo, raztezajo, krušijo in akumulirajo tako v fizičnem kot simboličnem smislu – in vendar nikoli ne izginejo, le v nekaj drugega se spremenijo. Kratkotrajnost človeškega spomina je v primerjavi s spominom, ki ga nosijo prostori, popolnoma neznatna. Sara Rman osebni arhiv prostora in spomina obenem ustvarja in neprestano dopolnjuje v soodvisnosti s spremembami, ki se v svojem tempu odvijajo v realnem času. Kdo – ali kaj – torej pomni, kjer pomni? Svet, ki se vpisuje v človeka, ki se vpisuje v svet, ki se vpisuje v človeka, ki se vpisuje v svet, ki se vpisuje …

Sara Rman s projektom Kjer pomni, ki je svoj izraz našel v seriji fotografij, objektov in knjigi umetnice, raziskuje izbrano mikrolokacijo in njene sestavne dele, gradnike in materiale. Pri tem ne ostaja le opazovalka, ki dokumentira obstoječe stanje, pač pa v polurbano krajino aktivno posega in se poigrava z njenimi materiali. Metamorfoza odvrženih, najdenih in zbranih materialov v umetniška dela odpira vprašanja o izvoru in spominu, ki nenehno spreminjata svoje pojavne oblike. Z združevanjem ready-made objektov in skrbno načrtovanih umetniških intervencij umetnica prehaja med naravnim, najdenim in naključnim ter namensko ustvarjenim, pri čemer nakazuje, da človek ustvarja prostor v enaki meri, kot prostor ustvarja njega.

Vida Jocif