Tereza Kozinc, Simon Chang, Stojan Kerbler in Nik Erik Neubauer: Ko svet razpada, ostanejo vsaj te spodobne fotografije

Skupinska razstava v Galeriji mesta Ptuj predstavlja dela štirih slovenskih dokumentarnih fotografov, ki skozi različne avtorske pristope raziskujejo osebne, družbene in kulturne resničnosti. Razstavljena dela odpirajo prostor za razmislek o pripadnosti, identiteti, skupnosti in spominu, pri čemer se predstavljene fotografske serije gibljejo med intimo in kolektivnostjo ter preteklostjo in sedanjostjo. Kljub različnosti fotografskih pristopov Simona Changa, Tereze Kozinc, Stojana Kerblerja in Nika Erika Neubauerja je med njimi mogoče opaziti tudi mnoge vzporednice, ki izhajajo iz občutljivosti in dovzetnosti fotografov za svoje subjekte ter poglobljene, dolgoročne obravnave izbranih tematik.

 

Simon Chang (1978), ki prihaja s Tajvana, od leta 2003 pa živi v Evropi, se pri svojem delu osredotoča na zgodbe marginaliziranih skupnosti in ljudi, katerih glas je redko slišan. Zanj so značilni dolgoročni, več let trajajoči fotografski projekti, v sklopu katerih se poveže s svojimi subjekti na osebni ravni, kar ustvarja poglobljeno medsebojno zaupanje in odpira prostor za izmenjavo. Na razstavi sta predstavljena dva Changova projekta, Na pol doma in Pastirji in klavnica. Prvi je posvečen fotografovi razpetosti med rojstnim Tajvanom in Slovenijo, kjer si je ustvaril družino, simbolično pa ju povezujejo razglednice, ki jih je iz Evrope pošiljal svojim bližnjim. Sam pravi, da je Tajvan zanj »postal nekaj vmes; nekaj, česar ni več, a še ni povsem izginilo. Napol dom. Pogrešam ga na prav nepričakovane načine, sploh ko zagledam morje. Takrat pride domotožje. Pa ne ravno po domačem kraju, ampak bolj po občutku. Po domu, ki ga ni.« V drugem projektu, Pastirji in klavnica, se posveča pogosto prikriti, a pereči problematiki duševnih motenj v regijah nekdanjega konflikta. Serija je bila posneta v Kurdistanu, avtonomni regiji, ki se razteza na severu Iraka, Sirije, Turčije in Irana ter je bila od leta 2014 dalje podvržena nasilju islamskih radikalnih skupin. Chang je zgodbo (ne)skrbi za najranljivejše predstavil na dveh krajih, ki sta od oči javnosti odmaknjena, a sta si v odnosu do Drugega neverjetno podobna: v psihiatrični bolnišnici v Erbilu in klavnici v semelskih gorah.

 

Tereza Kozinc (1985) ustvarja na presečišču med dnevniško in dokumentarno fotografijo, v kateri združuje minimalistično resničnost in impulzivno nadrealnost, kot osrednje vprašanje pa izpostavlja iskanje doma v čustvenem in geografskem smislu. V najnovejšem projektu, naslovljenem Kako fotografirati veter, prepleta zgodovinska dejstva in družinsko legendo ter v zgodbi svojih prednikov išče odseve realnosti lastnega vsakdana. V raziskovanju družinskih korenin in odnosov predstavlja senjske gusarje, ki so v 16. stoletju na krilih burje plenili beneške ladje, po porazu pa so bili pregnani v okolico Kostanjevice na Krki z nalogo, da področje branijo pred pravoslavnimi Uskoki in kultivirajo nerodovitno zemljo. Multimedijska predstavitev obsega fotografije rojstne vasi umetničine babice na Dolenjskem, zvočni zapis pričevanja umetničinega očeta in babičine sestre, fotografije vsakdanjih ritualov umetnice-matere in njenega sina, zvočno dokumentacijo in fotografije pokrajine v okolici Senja, ki jo še danes zaznamujejo isti osnovni elementi – burja, morje in kamen – kot pred stoletji. Razstavljena dela so poklon dediščini družinske zgodovine in obenem zametek njenega nadaljevanja, kar Terezini vizualni pripovedi daje izrazito taktilno kvaliteto medgeneracijske globine.

 

Stojan Kerbler (1938), prvi fotograf, ki je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, je s svojimi fotografijami ustvaril izjemen vizualni arhiv sveta, ki se ga danes lahko le še spominjamo. Svoje fotografsko delovanje je zožil na področje Haloz, podeželskega okolja, v katerem ni iskal spektakularnosti, temveč tišino bližine in pristnega človeškega stika. Predstavljeni izbor fotografij obsega dva sklopa: intimne družinske prizore, ki so obenem pretresljivi in polni naklonjenosti, in izjemne portrete Haložanov, ki izstopajo po markantni kvadratni obliki, s katero gledalca nemudoma pritegnejo, da se s portretiranci sooči iz oči v oči. Celoten nabor portretov je prav na tej razstavi javnosti predstavljen prvič, premierno pa so na ogled tudi nekateri prizori družinske tematike. Najsi gre za zvedave ali otožne poglede otrok, materine roke, ki pestujejo, hranijo, pobirajo in žanjejo, ali obraze očetov, ki so od težaškega dela in skrbi prepredeni z gubami, Kerblerjeve črno-bele podobe razkrivajo močno vez zaupanja med fotografom in portretiranci. Kot domačin je vstopal v njihove domove ali z njimi komuniciral na ulici brez distance in moraliziranja. Otroci na njegovih fotografijah niso simbol revščine, temveč nosilci dostojanstva, radovednosti in upanja; družine niso prikazane kot problematični primeri pomanjkanja, temveč kot skupnosti topline, trdnosti in medsebojne povezanosti. Prav v tej spoštljivi bližini, v sposobnosti, da v vsakdanjem prizoru razkrije ontološko globino človeškega bivanja, se kaže Kerblerjeva humanistična senzibilnost, ki njegove etnografsko dragocene podobe povzdiguje v umetnost.

 

Nik Erik Neubauer (1994) je pri svojem dokumentarnem delu z značilnim avtorskim slogom izrazito aktualen. Umetnikovo oko nemudoma prepozna ali predvidi fantastične odklone od povprečnosti in jih predstavi v neposrednem, a vedno sproščenem in barvitem duhu ulične fotografije, najsi gre za dokumentiranje protestov doma in v tujini ali vsakdanje utrinke urbanega dogajanja. Serija Kje je after? beleži obdobje intenzivnih protestov, ki so se med letoma 2020 in 2022 odvijali v Ljubljani, predstavljena pa je tudi v istoimenski knjigi. Tovrstno beleženje ni zgolj reportaža ali umetnikova interpretacija dogodkov, temveč duha skupnosti, ki so jo tvorili protestniki, prevaja v kolektivno pripoved o specifičnosti dogajanja in aktivno soustvarja proces zgodovinjenja. Fotografije iz serije Bel dim, rjav odblèsk so nastale med bivanjem v New Yorku v ZDA in prikazujejo blišč in bedo življenja v metropoli, zaznamovani z družbenimi in kulturnimi razlikami. Pri tem je kritičen do ideje o ameriških sanjah, ki uspeh obljublja vsakomur, ki se je pripravljen dovolj potruditi, saj globoke zareze razredne nepravičnosti jasno onemogočajo lahkotno (ali sploh kakršnokoli) vzpenjanje po družbeni lestvici. Upanje, da je svetlejša prihodnost dosegljiva, prižiga s fotografijami skupnosti, družin, prijateljev, sodelavcev in aktivistov, ki navkljub individualističnemu ozračju poznega kapitalizma vzpostavljajo in negujejo medsebojne vezi – redkost, ki ostane, tudi ko svet okoli nas razpada.

 

Naslov razstave, Ko svet razpada, ostanejo vsaj te spodobne fotografije, izhaja iz knjige Simona Changa, naslovljene Pastirji in klavnica. V njej umetnik s fotografijami in eseji beleži svoje doživljanje Kurdistana in njegovih prebivalcev, poved, ki pričujoči razstavi služi kot naslov, pa se nanaša na izkušnjo kurdske poroke v begunskem taborišču, ki se iz začasne rešitve, ki naj bi jo predstavljal, ni nikdar razvil v nič drugega. Svatje so se med slavjem neprestano fotografirali in svoje nasmejane obraze objavljali na družbenih omrežjih, najverjetneje v preprosti želji, da bi za trenutek ušli kruti resničnosti vsakdana in s svetom delili nekaj vedrih, četudi bežnih trenutkov »normalnosti«. Ko se torej naš svet ruši, fotografije ne prikazujejo le očesu všečnih motivov, pač pa zapise resničnosti, pričevanja o medsebojnih vezeh in trenutku povezanosti med umetnikom in njegovim subjektom. Razstavljeni projekti, najsi gre za dolgoročne analogne projekte Simona Changa, Tereze Kozinc in Stojana Kerblerja ali sodobne digitalne barvne fotografije Nika Erika Neubauerja, razkrivajo raznolike metodologije in poglede, ki dokumentarno fotografijo razumejo kot odprto, občutljivo in reflektirano prakso. Simon Chang in Tereza Kozinc k svojemu delu pristopata izrazito osebno, preko svojih dolgoročnih projektov pa raziskujeta in beležita tudi svoji osebni življenjski zgodbi. Stojan Kerbler, mojster analogne fotografije, je zgodovino slovenske fotografije zaznamoval s svojimi kultnimi serijami, posnetimi v Halozah, kjer je scela humanistično beležil kmečko življenje, kot ga danes ne poznamo več. Delo Nika Erika Neubauerja zaznamuje pozorno opazovanje ritualov vsakdanjega življenja in beleženje aktualnih družbenih kontekstov v hitrem tempu urbanega okolja. Skupni imenovalec razstavljenih del ni enotna tema, temveč večglasnost perspektiv, ki vzpostavljajo in ohranjajo vezi ter vsaka na svoj način beležijo svet – takšen, kot je bil, in takšen, kot ga soustvarjamo v danem trenutku.

 

Razstava je nastala v sodelovanju z Galerijo Fotografijo.

Kuratorka razstave je Barbara Čeferin.

Obrazstavno besedilo je napisala Vida Jocif.