Olena Zubach: Skoraj enobarvno

 

Na prvi pogled so dela popolna, a že po nekaj trenutkih opazovanja v gledalcu vzbudijo kopico vprašanj. Čeprav motiv in izvedba morda spominjata na slike, umestitev v fotografsko galerijo razreši dilemo, ali ne gre morda kar za klasična slikarska dela. Primerjava s platni velikana tihožitja, italijanskega mojstra Giorgia Morandija, je vsekakor na mestu, a Olena Zubach k motivu pristopa na mnogo bolj drzen, svež in eleganten način. A dvom ostaja – so predmeti na fotografijah resnični? V njih je nekaj nenavadnega, celo nadnaravnega. Pri vazah, steklenicah, kozarcih in skodelicah, ki jih v različne kompozicije postavlja fotografinja, ne gre za vsakdanje kuhinjske pripomočke. Razen redkih izjem so vsi natisnjeni s 3D tiskalnikom in nato pobarvani v različne odtenke izbranih barvnih kombinacij. Izvor občutka, ki ga je težko opisati, je povezan prav z neobičajnostjo predmetov na fotografijah, ki se nam zdijo sicer domači, ob podrobnem opazovanju pa postajajo vedno bolj skrivnostni in nepoznani. Začetna negotovost gledalca izvira iz same narave umetniških del. Umetničin genij namreč usmerja in nadzoruje nastajanje posameznega dela od začetka do konca – od grobe zasnove, oblikovanja, tiskanja in barvanja predmetov do postavljanja in sestavljanja kompozicije v kombinaciji z različnimi studijskimi podlagami in ozadji. Prav vse je premišljeno do zadnje podrobnosti, geometrijske oblike in razmerja med njimi pa so docela usklajene. Popolnost ni stvar naključja, temveč moči ideje in vztrajnosti. Na umetničinih stvaritvah je mogoče opaziti tudi sledi potez slikarskega čopiča, s katerim je na natisnjene predmete nanašala barvo, komaj zaznaven vzorec postopnega nanašanja filamenta 3D tiskalnika in teksturo papirja. Drobna odstopanja, odkloni in nepravilnosti so tisti, ki naredijo predmete resnične, umetničina dela pa prepričljiva, otipljiva in avtentična.

 

Tudi izbira barv ni naključna. V zgodovino umetnosti sta se rdeča in črna barva zapisali med prvimi – kultne jamske poslikave, na katerih so naši predniki z lastnimi rokami kot s šablonami na kamnitih stenah pustili svoje sledi, se poslužujejo prav rdečih in črnih pigmentov železovega oksida in oglja. Cinabarit je bil za barvanje keramike na Kitajskem v uporabi že tisočletja pr. n. št., evropska likovna ustvarjalnost pa navdih črpa predvsem iz nekoliko mlajših črno- in rdečefiguralnih poslikav lončevine, ki se je v antični Grčiji razvila v prvem tisočletju pr. n. št. Zanjo značilni barvni odtenki so bili odvisni od količin železa, prisotnega v glini. Intenzivna rdeča barva je bila za razliko od črne redkejša in težje dostopna, posledično pa izredno dragocena in tisočletja finančno dostopni le družbeni eliti. Še danes je rdeča simbol moči, bogastva, strasti in življenjske energije, pa tudi trpljenja in nevarnosti. Pomensko se simboliki obeh barv delno prekrivata, saj tudi črna barva, ne-barva, ki je posledica odsotnosti kakršnekoli svetlobe, predstavlja avtoriteto in eleganco, obenem pa žalovanje, negotovost in umirjenost.

 

Vse našteto je mogoče zaslutiti na razstavljenih delih. Močne in izstopajoče kompozicije v rdečih odtenkih izžarevajo samozavest in življenjsko energijo. Ob uporabi bolj zamolklih barvnih nians se strasti umirijo, v ospredje pa stopita jasnost in preudarnost.  Temu sledijo še temne postavitve v odtenkih sive in črne, ki zaokrožijo narativo in delujejo zbrano in pomirjujoče. Tihožitja oblikujejo iluzijo, idejo lepote, ki jo morda sicer poskušamo zasledovati, a se vsakič znova izkaže za zavajajočo in neresnično. A bistvo ni v iskanju nepravilnosti, ki to niso, ampak v njihovem prepoznavanju in sprejemanju kot dela resničnosti. Z drobnimi detajli, ki jih ne zakriva, Olena Zubach ustvarja brezčasna fotografska tihožitja, ki jih odlikujejo polnokrvna prezenca, premišljenost in človeškost.

 

Vida Jocif