Boris Gaberščik & Sergio Scabar: Ideja tišine

Razstava z naslovom Ideja tišine postavlja v dialog dela mojstrov črno-bele analogne fotografije: slovenskega fotografa Borisa Gaberščika in italijanskega ustvarjalca Sergia Scabarja. Avtorja izhajata iz različnih kulturnih okolij, vendar njuno delo povezuje ustvarjalni pristop, ki temelji na raziskovalni naravi fotografskega medija in kreaciji natančno premišljenih kompozicij, oblikovanih izključno iz rabljenih predmetov.

Ustvarjalna pot Borisa Gaberščika in Sergia Scabarja ima tudi povsem drugačna oblikovna ter slogovna izhodišča. Scabarjeve zgodnje fotografske serije iz sedemdesetih in prve polovice osemdesetih let so nastale pod močnim vplivom konceptualne fotografije, spogledoval pa se je tudi z reportažo. Kot je pokazala njegova retrospektivna razstava v goriških Pokrajinskih muzejih,[1] se je vsebinski preobrat v njegovem delu – od prikazovanja zunanjega sveta do fotografiranja vsakdanjih predmetov – zgodil postopoma, po letu 1986. Boris Gaberščik pa je od osemdesetih let vseskozi preučeval mikrokozmos predmetov – izjema so le posamezne serije krajinskih podob, ki so namenoma neostre in se bolj kot na pojavni svet navezujejo na njegove domišljijske predstave.[2]

Gaberščikova tihožitja so dognane kompozicijske študije, s katerimi raziskuje zlasti prostorske odnose med predmeti ter svetlobne učinke med osvetljenimi telesi in njihovimi sencami. V njegovem vizualnem nagovoru so po eni strani jasno prepoznavne reference na zgodovino fotografije, zlasti modernistično fotografsko produkcijo in dela tistih avtorjev, ki so s pomočjo vsakdanjih predmetov ustvarjali novo resničnost, osnovano na likovnih načelih.[3] Po drugi strani pa so podobe povsem prežete s simboličnimi pomeni. Za fotografije iz serije Solve et Coagula[4] je denimo našel navdih v alkimističnih naukih in procesih, ki pravzaprav predstavljajo nekakšno vzporednico njegovemu fotografskemu delu: tudi Gaberščik namreč zavržene predmete oplemeniti z idejo in novim pomenom. Iz kaosa ustvarja red, ki je odslikava njegovih osebnih misli ter pogledov na življenje in svet, kar lahko jasno razberemo tudi iz njegovih zadnjih fotografskih sklopov Izvor, Red in Theatrum Chemicum.

Dela iz cikla Izvor se navezujejo na stvarjenje sveta, enega od temeljnih motivov krščanskega naravoslovja. Vendar serija sedmih podob ne sledi biblijskemu literarnemu viru, ampak predstavlja avtorjevo izvirno interpretacijo stvarjenjskih dogodkov, med katerimi velja omeniti zlasti dve deli: uvodno fotografijo z upodobitvijo ideje nastanka sveta/novega začetka in zadnjo podobo, ki ponazarja izum stroja.[5] Niz asociativnih podob je seveda povezan tudi v oblikovnem smislu, saj so izbrani predmeti – večinoma steklene leče – sestavljeni v kompleksne strukture in osvetljeni s precizno usmerjeno umetno svetlobo, ki z množico senčnih podob in odsevov ustvarja mistično vzdušje ter poudarja nadrealnost človeku nedoumljivih dogodkov.

Na fotografijah iz drugega sklopa je v ospredju ustvarjanje vizualnega reda, ki v Gaberščikovem osebnem izrazu zaznamuje umik v notranji, intimni svet.[6] Harmonične kompozicije skrbno izbranih predmetov pravzaprav izražajo bistvo njegovega kreativnega procesa, ki vključuje preučevanje ritma ponavljajočih se oblik ter natančno razporejanje svetlobnih in tonskih vrednosti, odsevov in transparenc. Svetloba je namreč tisti element na njegovih fotografijah, ki statičnim kompozicijam vdihne življenje. Zdi se pravzaprav, da mehka, poenotena svetloba popolnoma prežema predmete, hkrati pa razkriva sledi časa – znamenja uporabe predmetov, njihove »rane«, kot pravi avtor, ki ustvarjajo slikovite teksture tudi na podlagah in ozadjih.

V zadnjem ciklu, naslovljenem Theatrum Chemicum,[7] Gaberščik ponovno izpostavi analogijo med fotografijo in alkimijo: razkriva jo tako izbor laboratorijskih predmetov, postavljenih v krhka ravnotežja, kot tudi proces izdelave fotografij po klasičnem analognem postopku, pri katerem uporablja selenski toner, ki daje v kombinaciji z dolgimi osvetlitvenimi časi njegovim fotografijam pridih nekakšne eteričnosti, brezčasnosti.  

Nadčasovnost zaznamuje tudi dela Sergia Scabarja, ki je s specifično fotografsko tehniko ustvarjal unikatne, neponovljive podobe.[8] Prepoznavna značilnost njegovih del, na katerih je upodabljal večinoma predmete iz svojega lastnega »kabineta čudes« in tihožitja s »pritajenim življenjem«,[9] je izrazito temna tonska lestvica, ki ustvarja na fotografijah nenavadno tihotno vzdušje. Po drugi strani pa dajejo delom pečat edinstvenosti črni okvirji, ki so sestavni del podob in pričajo, da je Scabar – v kontekstu konceptualnih pristopov sedemdesetih let – pojmoval fotografijo kot objekt.[10]

Pričujoča razstava predstavlja izbor del iz Scabarjevih zadnjih fotografskih sklopov Malo gledališče stvari (Teatrino di cose, 2016), Tiha tema (Oscurita silente, 2017), Tihi predmeti (Oggetti silenti, 2018) in posamezne starejše fotografije, ki jasno definirajo njegov ustvarjalni credo: prikazovanje predmetov v zaprtem, nedefiniranem prostoru, ki presega odslikavo stvarnosti in prestopa v drugo realnost/iluzionistični prostor. Svetloba je na vseh fotografijah šibka, pridušena, poenotena in ustvarja komaj opazne, nedefinirane sence. Scabar je namreč – za razliko od Gaberščika – ustvarjal pri dnevni svetlobi, vzdušje na fotografijah, ki (tudi) zaradi chiaroscuro učinkov pravzaprav bolj spominja na slikarska dela,[11] pa je ustvaril s svojo »alkimistično« tehniko.

Izbrana dela prikazujejo za Scabarja značilne motive, kot so kompozicije steklenih predmetov, na katerih je raziskoval zlasti relacije med prekrivajočimi se prosojnimi materiali in svetlobo, ki ustvarja množico refleksnih podob, transparenc, blagih odsevov in senc. Hkrati pa na predmetih opazimo prašne delce, ki – tako kot sledi obrabe – zaznamujejo tok časa. Na drugih fotografijah je ovekovečil naravne oblike školjčnih lupin, tako njihovo prefinjeno zunanjo teksturo kot tudi notranjo strukturo in konturne linije – oblike, ki so odraz vseprisotnega reda v naravi, lepote naravnih form. Enako velja za minimalistične kompozicije z enim samim predmetom, ki pritegnejo našo pozornost ne le s premišljeno osvetlitvijo motivov, ampak tudi s popolnim ravnovesjem med (geometrijsko) obliko in prostorom. Motive na Scabarjevih fotografijah seveda lahko povežemo tudi s simboličnimi pomeni, denimo podoba jajca zaznamuje rojstvo/nov začetek. Vsebinski izbor se pogosto navezuje tudi na njegov lastni ustvarjalni postopek in fotografski medij nasploh,[12] vendar podobe nikakor niso enoznačne, ampak omogočajo različna branja. Predvsem pa se nas dotaknejo s specifično poetiko in skoraj metafizičnim vzdušjem.

Fotografije Sergia Scabarja in Borisa Gaberščika lahko označimo za oblikovne konstrukte, ki daleč presegajo realistično odslikavo stvarnosti – kot temeljno značilnost fotografije. Razstavljena dela so po eni strani rezultat raziskave formalnih zakonitosti fotografskega medija, še posebej svetlobnih učinkov, tonskih vrednosti in kontrastov, po drugi strani pa so vizualni odraz njunega osebnega videnja sveta, introspekcije in dobrega poznavanja zgodovine fotografije/umetnosti. Dela povezuje tudi popolnost tehnične izvedbe in osmišljanje tihožitja, po mnenju teoretika fotografije Davida Batea v zgodovini minornega žanra. Tihi svet njunih kompozicij, v katerih ni velikih zgodb in preobratov, pravzaprav predstavlja nekakšen kontrapunkt preobilju podob, vizualnih znakov in prekomerni mediatizaciji, ki zmanjšujejo globino našega zaznavanja. Gaberščikova in Scabarjeva dela namreč ponujajo vse tisto, kar pogrešamo v našem vsakdanjiku, prepredenem z nenehnim informacijskim tokom: postanek, poglobitev in možnost kontemplacije. Obenem pa predstavljajo izhodišče za razmislek o prihodnosti analogne fotografije, ki v zadnjem času doživlja ponovni razmah.

Nataša Kovšca