Tereza Kozinc & Hannah Schemel: Korenine

Vljudno vas vabimo na otvoritev razstave, ki bo v sredo, 20. novembra, ob 19. uri v Galeriji Fotografiji.

Vmesni prostor je kraj prehajanja, je spekter, poln nians, razpet med absolutnima, a nedosegljivima poloma, ne povsem tu in ne še čisto tam. Če dobro pomislimo, nismo nikoli zares tam, ampak vedno nekje vmes, na poti med tem, kar smo bili, in tem, kar bomo še postali. Sedanjost nam polzi med prsti, odnašajo jo strahovi preteklosti in pričakovanja prihodnosti. V iskanju – smisla, doma, izraza – se raztezamo na vse strani, a nekaj nas vleče nazaj na isto mesto. Korenine, iz katerih smo izrasli, so tu kot neizpodbitno dejstvo, mnogokrat zakrito, zakopano, včasih celo pozabljeno, a vendarle prisotno.

Z razstavo Korenine se v Galeriji Fotografiji prvič predstavljata umetnici Tereza Kozinc in Hannah Schemel. Na prvi pogled se zdi, da si razstavljena dela ustvarjalk najmlajše generacije med zastopanimi galerijskimi umetniki ne bi mogla biti bolj različna. K svojim subjektom pristopata suvereno in z izdelanima avtorskima jezikoma, ki ju je mogoče nemudoma prepoznati in med seboj ločiti. Ob pozornem opazovanju se nam med predstavljenima opusoma vendarle izriše mnogo več podobnosti kot razlik: obe umetnici namreč ustvarjata v iskanju in iz potrebe po globljem razumevanju, s tem pa izrisujeta horizont med temo in svetlobo. Temnica je zanju obenem zatočišče in izvir, kjer pride v polnosti do izraza njuna absolutna predanost fizičnim razsežnostim medija, ki se poleg določenih digitalnih reprodukcij kaže predvsem v izvedbi analognih procesov razvijanja in fiksiranja tako filma kot fotografij.

Tereza Kozinc raziskuje medij fotografije impulzivno, njena dela pa z iskreno, včasih malodane brutalno neposrednostjo beležijo nenačrtovane trenutke vsakdana, ki pritegnejo njeno pozornost. Umetnico spremljamo na prehodu med življenjskima obdobjema, na prelomnici, ko ženska – umetnica postane mama – umetnica. Ustvarjalno dejanje je tako obenem dejanje stvarjenja, vez med stvarnico in ustvarjenim pa ne le nevidna in čustvena, ampak tudi nadvse fizična, biološka in zemeljska. Med tektonskimi premiki, razpadom in ponovno vzpostavitvijo prioritet, ki jih povzroči prej nepredstavljiva teža materinske odgovornosti, predanosti in skrbi za drugega, ostaja temnica za umetnico posvečeni prostor, v katerem se tenzija, ki je povzročila nastanek umetniškega dela, sprosti, razlije in utekočini.

Novorojeni otrok je nemudoma postal materina muza, v dnevno rutino, ki se tekom časa nevidno, a neprestano spreminja in prilagaja, pa so se začeli vključevati rituali, ki so postali novi motivi njenih umetniških del. Svojo vseskozi prisotno umetniško bit in ustvarjalno pisavo sedaj umetnica, ki fotografira svojega otroka, združuje z novo vlogo matere, kar se izvrstno odraža v njenem delu z naslovom Martin, večerni obredi. Novonastali odnosi se zrcalijo tudi v raziskovanju družinskih korenin in odnosov med posameznicami ženske linije umetničine družine, zato se na fotografijah ne pojavi le njen otrok, pač pa tudi njegove prednice, umetničina mama in babica. Razstavljena dela so tako obenem poklon dediščini družinske zgodovine, kar Terezini vizualni pripovedi daje malodane taktilno kvaliteto posebne medgeneracijske globine. Kot stalno prisotni motiv nas spremljajo tudi krokarji, večni znanilci zapuščanja starega in prihoda novega. S svojimi temnimi perutmi zarisujejo most med serijama V iskanju Stenlija in Srbečica, med starim in novim svetom, ki ju prikazuje Kozinc na primer z delom V iskanju Stenlija #22 in kompozitnim kvadriptihom Ravens #1.

Hannah Schemel je zadnja leta svojega ustvarjanja posvetila predvsem dvema pokrajinskima subjektoma, ki ju beleži vedno znova. V seriji Umi je to morje v bretonskem Quiberonu, s serijo Kigen se posveča schwarzwaldskemu gozdu, evolucija obeh pa je najnovejša serija z naslovom Ura v tem mestu je brez kazalca. Starodavni pokrajini je nista prevzeli le s svojima raznovrstnima, stalno spreminjajočima se pojavnima oblikama, pač pa tudi z večplastnimi zgodbami, s katerimi sta prežeti. Njen pristop k delu je premišljen in umirjen – uporablja kamero velikega formata, s katero se vrača na isto lokacijo, kjer lahko tudi po ves dan opazuje pokrajino, zaznava njen utrip in spremlja spremembe svetlobe, zvokov in vetra, ne da bi sploh pritisnila na sprožilec. Umetnica je prepričana, da se s tem, ko isti kraj opazujemo znova in znova, soočamo tudi sami s seboj. Na pokrajino, ki se vzpostavi v mislih opazovalca, vplivajo in jo oblikujejo njegove lastne izkušnje, spomini, strahovi in sanje, to pa na koncu postane ustvarjalno dejanje samo po sebi.

Ob morju in v gozdu skupaj z vsemi elementi, ki ju gradijo, Schemel beleži mikrokozmose, prasvetove, v katerih je človek popolnoma neznaten. Te nato v temnici prenese na posebej zanjo ročno izdelan papir, njegovo sušenje pa lahko po prenosu podobe na nosilec traja tudi več dni. Ne gre pa vendar le za tehnično izjemnost, ampak predvsem za pomirjujočo prisotnost vsemirja, ki veje iz umetničinih del. Njene študije pokrajine zajemajo poglede od blizu in daleč. Lovijo podrobnosti, kot so markantni kamniti reliefi in nenavadne razporeditve drevesnih vej v delih Umi #59 in Kigen #131, ki bi nepazljivemu obiskovalcu zlahka ušle, pa tudi širne gozdove, ki se izgubljajo v meglicah, in morska obzorja med raztezanjem v neskončnost, kot jih lahko občudujemo v delih Kigen #113 in Umi #42. Umetnico fascinira tudi koncept epigenetske pokrajine, zgodb, ki so odtisnjene v samo materijo sveta okoli nas, in prenašanja kolektivnih spominov in travm iz generacije v generacijo. Čeprav je večina njenih razstavljenih del predstavljenih na večjih kosih papirja, po povednosti še posebej izstopajo prav poliptihi, na katerih se podoba v mislih gledalca sestavi v enotno kompozicijo, ki se širi daleč preko robov papirja in tako v polnosti dosega svoj željeni učinek.

S koreninami, ki se vijejo pod nami, lahko naredimo dvoje: lahko so naša kletka, masivna in nepremična, lahko pa nam nudijo trdno oporo; lahko nas zadržujejo na mestu, lahko pa z njimi – in iz njih – črpamo in rastemo. Medtem ko močna, celo pretresljiva dela Tereze Kozinc jemljejo dih in nas držijo v krču, pri brezčasnih delih Hannah Schemel to napetost sprostimo in na skoraj meditativen način ponovno vdihnemo zavestno in globoko. Pristopa obeh umetnic, Tereze Kozinc in Hannah Schemel, k tej zahtevni nalogi sta preko različnih poti usmerjeni k istemu cilju – razumevanju globoke tišine samote, osmišljanju vsakega vdiha posebej in iskanju miru in varnosti v vsakodnevnih ritualih.

Vida Jocif