Iz oči v oči: Skupinska razstava ob 20. obletnici Galerije Fotografije

Sodelujoči umetniki:

UROŠ ABRAM, ROGER BALLEN, JANEZ BOGATAJ, BOJAN BRECELJ, SIMON CHANG, DK, BORIS GABERŠČIK, CIRIL JAZBEC, STOJAN KERBLER, TEREZA KOZINC, MATJAŽ KRIVIC, ANDREJ LAMUT, DIANA LUI, TILYEN MUCIK, NIK ERIK NEUBAUER, BOŠTJAN PUCELJ, JANEZ PUKŠIČ, SARA RMAN, BLAŽ ROJS, LUCIJA ROSC, EURO ROTELLI, KLAVDIJ SLUBAN, METKA VERGNION, ANA ZIBELNIK in JOCO ŽNIDARŠIČ.

Kuratorki:

HANA ČEFERIN in BARBARA ČEFERIN

IZ OČI V OČI

Razstava z naslovom Iz oči v oči z deli petindvajsetih fotografov in fotografinj v fokus postavlja motiv portreta, ki v sodobni fotografiji zagotovo ni najpopularnejši motiv. Portret v veliki meri uspeva znotraj polja dokumentarne fotografije, medtem ko je v konceptualni na njem manj poudarka. Vzroke lahko morda iščemo v tem, da je portretna fotografija od vseh, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju, najbolj prevladujoča oziroma najpogostejša. Od uradnih portretov na osebnih izkaznicah in potnih listih, profilnih slik na LinkedInu, selfijev na Instagramu, do obrazov na oglasnih panojih, ki nam jih podjetja vsiljujejo kot edini sinonim za lepoto - s podobami ljudi smo obdani nenehno. Ljudje čutimo potrebo tako po ovekovečenju bližnjih kot tudi samih sebe, a fotografske podobe so pogosto prej odraz avtorja kot upodobljenca. Bistvo (umetniškega) portreta namreč ni niti veristično upodabljanje človeka niti njegove osebnosti, temveč predvsem fotografova intenca.

Zgodovinsko je bil portret v kontekstu umetnosti povezan s konceptoma moči in stanu, saj so si njegovo izdelavo v prvi vrsti lahko privoščili premožnejši ljudje, po drugi strani pa je, posebej meščanski portret, na Flamskem uveljavljen že od 15. stoletja, pomagal utrjevati družbeni status upodobljenca in ga naslikati takšnega, kot je želel biti viden. Razvoj fotografije v drugi polovici 19. stoletja je omogočil bistveno cenejšo pridobitev lastne podobe, portret pa zanesljivo vpeljal v domove, časopisje, upravne procese – v praktično vsa področja življenja. Fotografski portret je bil osrednji fokus medija vse od razvoja dagerotipije in se je kot tak obdržal vse do danes. A če so sprva verjeli, da ima fotografija moč osebo prikazati takšno, kot v resnici je, in utelesiti celo njeno osebnost in karakter, je danes jasno, da fotografija osebe ne prikaže objektivno. Portretiranci so skupek različnih pristopov k fotografiranju, od kadriranja, atributov, sloga ter fotografove namere pri upodabljanju. Za primer lahko vzamemo katerokoli kolonialno fotografijo tahitijskih domorodcev iz začetka 20. stoletja, katere cilj je bilo pod pretvezo antropološke objektivnosti popolnoma razčlovečiti upodobljence, ali pa po drugi strani idealizirane podobe kraljice Viktorije, ki so v formatu cartes-de-visite krožile po Veliki Britaniji in kraljico upodabljale v izrazito idealizirani vlogi.

Zato se moramo tudi pri sodobnem portretu morda najprej vprašati, kdo je na sliki, nato pa zagotovo, kdo je sliko posnel in zakaj, v kakšnem slogu, kaj nam te odločitve povejo o fotografu in upodobljencu in kakšno reakcijo želi od nas fotograf. V kakšnem kontekstu je fotografija uporabljena, ali gre za dokumentarni, konceptualni ali antropološki namen? Ko rečemo, da portret več pove o osebi, ki ga posname, kot o upodobljenemu, imamo v mislih vse okoliščine, ki so do portreta v prvi vrsti sploh pripeljale. Prav pri portretu, bolj kot pri žanru, krajini ali drugih motivih, je pomembno, na kakšen način fotograf pristopi do svojega portretiranca. Včasih razliko naredi osebna povezava s subjektom, včasih specifično kadriranje, spet drugič trenutno stanje avtorja/ice. Portret v sebi skriva dvojnost, ki se na prvi pogled morda ne razkrije, ob podrobnejši obravnavi pa s sabo prinese celo plejado odprtih vprašanj.

Čeprav se zdi, da je takšnih podob na razstavah sodobne fotografske umetnosti morda manj, se motiv v taki ali drugačni obliki znajde v opusih vseh fotografov in fotografinj, ki sodelujejo na razstavi. Ob praznovanju 20. obletnice Galerije Fotografije smo umetnike in umetnice, ki pomagajo tlakovati pot galerije in s svojimi deli tvorijo mozaik slovenske sodobne fotografije, povabili k izboru portreta s spremno izjavo o svojem delu. Petindvajset fotografov in fotografinj je podalo svoje perspektive na ta klasični motiv, s katerimi razkrivajo svoje osebne poglede na medij fotografije ali na specifično razstavljeno delo. Portret se nam razkrije v širokem diapazonu perspektiv, od avtoportretov do abstraktnih form, modnih in konceptualnih interpretacij, skozi občutljivo dinamiko med fotografi in njihovimi upodobljenci pa se referira tako na zgodovinsko konotacijo (problematičnega) portreta kot na njegove sodobne potenciale.

Hana Čeferin