Janez Bogataj: Bagatelles

Iskanje detajlov zahteva svoj čas – čas, tišino in mir, dragocenosti sodobnosti. V nedotaknjenem naravnem svetu iz ostankov preteklosti, v katerem je človek zgolj obiskovalec, občudovalec, častilec in nikdar skrunitelj, čas teče drugače. Narava se gledalcu na fotografijah Janeza Bogataja kaže taka, kot je in kot bi jo lahko opazovali v različnih letnih časih. Pozornemu očesu fotografa ne uide nobena malenkost, ki se pojavi v bujnem rastju. Najsi bo to močan kontrast med odtenki pisanih listov različnih grmovnic, markantna socvetja kresnic ali skrivnostne jesenske meglice, ki se vijejo okoli porumenelega rastlinja, prav vsi prizori so vredni, da jih ujame v svoj objektiv.

Serija Bagatelles se celovito vpenja v Bogatajev opus in je logično nadaljevanje krajinske serije Sonata za sonce in meglo, pri čemer je navdih za njeno poimenovanje, ki sicer označuje kratko, manj zahtevno skladbo za klavir ali komorno zasedbo, fotograf ponovno našel v svetu glasbe. Kompozicije na fotografijah iz serije Bagatelles so povsem podrejene barvam in vzorcem, iz katerih so sestavljene. Pogosta odsotnost izrazite globine pred gledalcem razgrinja eno samo dvodimenzionalno ploskev, na kateri glavno vlogo igra pointilistični preplet naravnih pigmentov in rastlinskih oblik. Ob redkih pojavih obzorja naš pogled najprej v prvem in drugem planu zajame gozdni razcvet z vsemi njegovimi raznolikimi elementi, nato pa neovirano zdrsne v brezmejnost neba, ki ga zaznamo v ozadju. Še pogosteje detajlirano živopisno rastje grmovnic in dreves napolnjuje prav vse kotičke fotografije, pri čemer umetnik zaplate močnih toplih barv, še posebej jesenskih odtenkov rumene, oranžne in rdeče, kontrastira s komplementarnimi zelenimi niansami. Če nanje gledamo z vidika kompozicije, so Bogatajeve fotografije popolne – uravnotežene so do te mere, da delujejo skladno vsaka zase, kompozicije narave pa se dopolnjujejo in skladajo, tudi ko jih sopostavljamo v manjših skupinah ali na serijo gledamo kot na zaključeno celoto.

Ključ do razgibanosti motivike leži v naravni svetlobi, ki jo Bogataj lovi v svoj objektiv. Barve, v katerih žarijo rastlinske vrste, so zaradi spremenljivosti časa v dnevu in vremenskih pogojev, ki vplivajo na končni rezultat, praktično na vsakem izmed razstavljenih del malenkost drugačne. Spretnost umetnika je biti v pravem trenutku na pravem mestu in zajeti ne le gole podobe, pač pa tudi atmosfero. Najsi gre za jutranje prebujanje sveta pod koprenastimi oblaki, nežne žarke, ki se igrajo med pomladnimi popki in cvetovi, močno poletno sonce, ki v snopih lije skozi drevesne krošnje, ali difuzno, malodane mračno svetlobo jesenskega večera, vsaka izmed fotografij priča o izbranem trenutku v času in je absolutno neponovljiva. Čeprav Janez Bogataj na motive, ki pritegnejo njegovo pozornost in ga nagovorijo, med svojimi pohodi po rodni Gorenjski mnogokrat naleti naključno, je njegova poglavitna značilnost, da se vanje docela poglobi in si zanje vzame čas. Končni rezultat je tako z vidika motiva in kompozicije v celoti premišljen in izpiljen do popolnosti, kar njegovim fotografijam daje tudi jasno prepoznaven avtorski pečat.

Motivi na Bogatajevih fotografijah brez izjeme izhajajo iz naravnega okolja in gledalcu prikazujejo svet, v katerega človeška roka ne posega. Neomejenemu razraščanju rastlinskih vrst meje postavljajo zgolj interne evolucijske zakonitosti – nekatere vrste druga drugi jemljejo življenjski prostor, druge si ga omogočajo. V krhkem ravnovesju ekosistemov, v katerem časa ne merijo ure in delovni dnevi, ampak kvečjemu lunine mene in letni časi, se vse ves čas presnavlja, pretaka, prilagaja in medsebojno uravnava. Janez Bogataj je tihi opazovalec, ki narave na noben način ne spreminja, temveč ji dopušča, da ga nagovori. Avtonomija naravnega sveta je torej popolna in prav taka je tudi avtonomija umetnika – drug drugega sprejemata in v zameno ne pričakujeta ničesar. Šele v soobstajanju, prepoznavanju soodvisnosti in medsebojne prepletenosti kot neločljiva celota dobita drugo, mnogo večjo vrednost.

– Vida Jocif