Matjaž Krivic: Črte, ki jih rišemo
Matjaž Krivic z radikalno preprostostjo in prepoznavno estetiko, ki ju neguje in razvija že več kot petindvajset let svoje kariere, nenehno raziskuje stičišča med sodobno in dokumentarno fotografijo.
Črte, ki jih rišemo, in sledi, ki jih puščamo za seboj v svetu, so raznolike. Nekatere se nežno vpenjajo v brezmejnost in neprekinjeni krogotok življenja narave, druge povzročajo neozdravljive rane in nepovratno škodo. Mnogokrat se ene prekrivajo z drugimi in so med seboj prepletene bolj, kot je človeku doumljivo. O vsem tem se sprašujemo ob fotografski razstavi Črte, ki jih rišemo Matjaža Krivica, predvsem pa je v ospredje postavljeno vprašanje perspektive.
Krivic, mednarodno uveljavljeni in večkrat nagrajeni dokumentarni fotograf, se z motivi fotografij, ki jih predstavlja na razstavi, pomika v polje abstrakcije, a ostaja zvest naravovarstveni in okoljski tematiki. Ob prepletu živopisnih barv, geometrično pravilnih likov in organskih vzorcev na prvi pogled pogosto – ali pa sploh – ni jasno, kaj gledamo. Šele ko se podobi približamo, prepoznamo brezmejnost neba, ostrino kamnine, simetrično urejenost delovišča, zaobljene krivine obale in raznovrstne sledi življenja. Fotografije jemljejo navdih iz neskončnih pojavnih oblik narave, ki na mikro in makro ravni sledijo istim zakonitostim. Prav lahko ne bi opazovali rečne delte, pač pa razvejano ožilje, drevesno krošnjo ali šarenico očesa. Krivic zavzema pogled oddaljenega opazovalca, ki bi bil obenem lahko tudi gledalec s povečevalnim steklom, in nam daje na ogled svet, kot ga vidi on. Se vidimo v tem svetu, in če se vidimo, se prepoznamo?
Ujeti v majhnost človeškega mikrokozmosa se redko zavemo enormnega vpliva, ki ga imajo naša življenja na planet. Sledi, ki jih puščamo za seboj, posledice naših dejanj, odločitev in nakupov, ki jih spodbuja fantazma neskončnega trošenja, se pogosto ne odražajo zgolj v naši neposredni okolici, pač pa tudi – dobesedno – na drugem koncu sveta. V želji po lastni varnosti in udobju Zahod razpenja svoje lovke in mimogrede za to žrtvuje celotne ekosisteme, biotsko raznovrstnost in vzpostavljene družbene strukture globalnega juga, kar je večkrat kot ne skrito našim očem. Kje se bomo odločili potegniti črto? Slonokoščeni stolpi, v katere smo se zaprli, se sesuvajo pred našimi očmi, prestopili smo mejo in porušili občutljiva ravnovesja. Vedno pogosteje je tudi nedotakljivi Zahod na milost in nemilost prepuščen naravnim ujmam. Vse, kar nam je ostalo, sta divjina in človek, poškodovana in ranjena, ki iščeta svoje novo ravnotežje.
Matjaž Krivic z radikalno preprostostjo in prepoznavno estetiko, ki ju neguje in razvija že več kot petindvajset let svoje kariere, nenehno raziskuje stičišča med sodobno in dokumentarno fotografijo. Z aktualno razstavo odkriva prej nevidene poglede, ki pred gledalca postavljajo nove perspektive. Lepoto išče v prostranih ravnicah Bolivije in tamkajšnjih ekosistemih, ki jih drastično ogroža pridobivanje litija za t. i. zeleno energijo, ter v ledeniških razpokah enega izmed islandskih vulkanov, ki se neustavljivo večajo zaradi segrevanja ozračja kot posledice kopičenja toplogrednih plinov. Fotograf se zaveda kompleksnosti stanja sveta in ve, da preprostih rešitev ni, obenem pa svari pred apatijo in zaigrano nemočjo. Nagovarja nas k razmisleku o vlogi, ki jo igramo, in sledi, ki jo puščamo za seboj. Je to črta, ki razdvaja ali povezuje?
– Vida Jocif
Razstavo prijazno podpira:
