Špela Šivic, Pain au Chocolat: Izhodišča

Pain au chocolat, francoska pekovska slaščica, ki je od svojih skromnih začetkov v Parizu konec 19. stoletja nenehno pridobivala na priljubljenosti, je danes stalnica pekarn po vsem svetu. Ob njej nam pred očmi morebiti oživijo kultne podobe umetnosti obdobja fin de siecle, stapljanja starih tradicij z obeti inovacij novega stoletja, ali pa se nam, morda bolj verjetno, ob misli na slasten prigrizek v ustih naberejo sline, prevzame pa nas občutek topline in domačnosti. Vse to v seriji z naslovom Pain au Chocolat, nadaljevanju serije Brugnon, združuje fotografinja Špela Šivic, v kateri analogne fotografije sopostavlja z risbami. Prav s poigravanjem z dvema različnima tehnikama prikazuje svojevrstno dvojnost, saj risbe odslikavajo prizore na fotografijah, a obenem odvzemajo ali dodajajo njihove elemente. Harmonična lepota telesa in atmosferična mehkoba prostorov, ki jih portretiranec naseljuje na fotografijah, se tako zrcalita v drugi tehniki, ki telo beleži z minimalističnimi potezami črne tinte, prostore pa napolnjuje z abstraktnimi, prelivajočimi se organskimi oblikami v toplih zemeljskih barvah. Posebno pozornost Šivic pri tem namenja kompoziciji – mestoma jo ustvarja že skoraj kiparsko, kar ponazori tudi z risbo pariške kropilnice, ki jo z uvitimi kamnitimi linijami, iztegnjenimi lovkami mehkužcev in v pričakovanju razprto školjko po njenih besedah lahko interpretiramo tudi subtilno erotično.

Intimne črno-bele fotografije ne raziskujejo le skladnih linij telesa portretiranca in njegove pozicije v prostoru, pač pa tudi odnos med umetnikom in njegovo muzo. Pri tem umetnico zanima, kako se ta zrcali v umetniškem delu, v katerega želi vtisniti trajno podobo forme telesa ter čutenje in misli, ki so bile v njej in v portretirancu prisotne v trenutku, ko je pritisnila na sprožilec fotoaparata. Gledalec je povabljen, da se podobi približa, na ta način pa mu je omogočen vpogled v osebni odnos, ki ga fotografinja v temnici nato premišljeno prenese na vnaprej pripravljen kos fotografskega papirja, izbranega in oblikovanega za točno določen posnetek. V delu umetnice je moč slutiti tudi določeno distanco, nevidno pregrado, ki ločuje umetnika od muze – čeprav ga muza navdihuje, umetniku ostaja nedosegljiva. Na to je pozornega gledalca s posluhom za jezike vnaprej opozarjal že naslov – ne le čokoladna slaščica, v besedni zvezi »pain au chocolat«se, če jo mislimo angleško, skriva tudi bolečina. Mehko, sladko, puhasto, skratka telesnim čutom prijetno slaščico umetnica spremeni v človeško izkušnjo, ki v sebi že nosi obet neizogibne bolečine. Pri tem Šivic uspe skleniti krogotok ljubezni, intime in lepote, ki se neprekinjeno pretvarjajo v izgubo, razočaranje in bolečino, ter gledalcu ponuditi tolažbo. Meni namreč, da se iz bolečine pogosto rojevajo umetniška dela, proces njihovega ustvarjanja pa je grenko-sladko zdravilo za človeško srce.

– Vida Jocif

Dogodek je organiziran s podporo Javne agencije za knjigo RS.