Ta vojna ni naša: Diego Á. Gómez, Borut Krajnc, Barbara Čeferin in Jože Suhadolnik
Ta vojna ni naša
Včasih se vprašam, kaj se je zgodilo z njimi in kam jih je vodila pot, po tistem, ko so zapustili Slovenijo. Šemsa, ki si je v nekdanji vojašnici na Roški morala izprositi dovoljenje za izhod, da je lahko mladi materi, za katero jo je skrbelo, da ne bo ostala sama, odnesla darilo za novorojenčico. Mladoletni Senaid, ki je nekje v okolici Postojne kopal jarke za lovsko kočo. Srebreniški otroci brez staršev v kasarni na Blokah. So jih še kdaj videli, svoje starše? Ko so kot otroci leta 1992 zapustili Srebrenico, so bili njihovi starši še živi. In tisti najstnik iz Srebrenice, ki so ga zaradi neposlušnosti iz Postojne kazensko premestili na Bloke. Mlada Sunčica z dvema otrokoma… Kam so šli?
Preden se je začela vojna v Bosni in Hercegovini, je Goran Milić, legendarni voditelj Yutela, jugoslovanske televizije, ki je delovala le 2 leti in sporočala novice o Jugoslaviji in slutnje o bližajoči se vojni, začel poročila s slabo se piše državi, v kateri je najpomembnejše vprašanje, ali bo jutri vojna. In potem je res bila vojna. Ni bila naša, ker je nismo hoteli. Niso je hoteli niti Bošnjaki. Niso je hoteli begunci, ki so pribežali v Slovenijo. Ni je hotel Bahrudin Kaletović, tisti mladi jugoslovanski nabornik, ki so ga med vojno v Sloveniji za Yutel spraševali o tem, čigava je ta vojna, in je odgovoril ma otkud znam, kol’ko ja kužim to, oni kao hoće da se otcepljuju a mi im kao ne damo, u stvari, mi samo hoćemo da se vratimo u kasarnu i ništa više. Kasneje je postal vojak bosanske armije.
In ker je niso hoteli, so pred njo bežali. Ženske z otroki, otroci brez staršev, najstniki, starci. Le malo preden so prišli kot pregnanci, smo živeli v isti državi, preživljali počitnice na istih plažah, navijali za isto reprezentanco, na Olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 voleli Jureka više od bureka, poslušali isto glasbo. Niso bili to naši bližnji? Govorili so podoben jezik, ki smo ga v Sloveniji takrat vsi razumeli. Današnji mladostniki se z vrstniki iz Makedonije ne pogovarjajo več v srbohrvaščini, ker je vsi več ne znajo, a pred 30 leti smo jo znali, tudi Slovenci in Makedonci, in jezikovne bariere med nami ni bilo.
Malo vemo o Bošnjakih, kljub bližini. V Jugoslaviji se narodnostno niso mogli opredeliti za Bošnjake, ker če so se, so ob popisu veljali za narodnostno neopredeljene. Lahko so bili Muslimani, z velikim M, tudi če niso bili verni muslimani. Tudi v BiH leta 1992 uradno ni bilo Bošnjakov, kot taki so se lahko opredelili šele leta 1994. V slovenskem popisu prebivalstva iz leta 2002 piše: Muslimani (vključno z Bošnjaki): 1,6 %. Zmeda.
Bili so naši bližnji, iz vojne, ki ni bila ne naša ne njihova. Tisti, ki niso živeli pri svojih sorodnikih v Sloveniji, so bili zaprti v t.i. begunskih centrih, oropani vsakršnega človeškega dostojanstva. Otroci so bili segregirani. Če so živeli v begunskih centrih, so imeli tam šolo. Kljub zakonsko opredeljeni šolski obveznosti niso smeli v slovenske šole. Za njihovo dobro, so rekli oblastniki. Šolali so se v bošnjaškem jeziku, slovenščine so se učili kot drugega tujega jezika. Ko so se želeli vpisati v slovensko srednjo šolo, se niso mogli, ker da niso znali slovenščine. Delati za denar niso smeli. Lahko pa so delali na črno za ljudi, ki so svoje grabežljive lovke stegovali po zastonj delovni sili. Nekateri od teh grabežljivcev so se predstavljali kot humanitarci in so tudi delali za Rdeči križ. Begunci niso smeli kuhati. Niso se smeli pritožiti nad hrano, ki so jo dobili. V časopisih so kritizirali ženske, če so se našminkale. Morali so zaprositi za dovolilnice za izhod iz t.i. begunskih centrov, čeprav so bili svobodni ljudje in ne kriminalci. Islamske organizacije z bližnjega vzhoda so začele z denarjem in pogoji prihajati v begunske centre, kjer ni bilo drugih interesentov za pomoč beguncem. V zameno za pozornost, in da bi ohranile svoje človeško dostojanstvo, pa so se Bošnjakinje začele zakrivati z muslimanskimi naglavnimi rutami.
V časopisih, parlamentu in nekaterih nevladnih organizacijah so se pritoževali nad begunskim valom, ki da nas bo preplavil, in nad zgornjo mejo števila ljudi, ki da jo kot država zmoremo (to pa naj bi bilo deset tisoč ljudi).
Tednik Mladina ni delil nenaklonjenosti in včasih kar sovražnosti slovenskih dnevnikov in politikov do bosanskih beguncev. Ravno nasprotno. Fotografije, ki so jih pred 30 leti, ko so Bošnjaški begunci prihajali v Slovenijo, posneli Mladinini fotoreporterji, so pričevanja, ki dokazujejo, da gre pri tem, kako bo uzrl drugega človeka, vedno za odločitev posameznika. Za odločitev, ali bo drugega človeka, ki je zaradi vojne, nasilja, revščine ali katerekoli druge okoliščine, zaradi katere je v danem trenutku nezmožen vplivati na svojo usodo in je na milost in nemilost prepuščen ljudem, ki posedujejo moč in oblast, prepoznal kot to, kar v resnici je - le človek.
Marjeta Doupona