Vanja Bućan: Rajske ptice

Serija fotografskih kolažev Rajske ptice je nastala v času pandemije, ko se je umetnica Vanja Bućan, soočena z ujetostjo med domače štiri stene, spopadala z vprašanji družbeno konstruiranih predstav o spolu, pomenu materinstva ter vlogi žensk v gospodinjstvu. Kolaži lebdečih žensk v fiktivnih okoljih urbane narave in abstrahiranih prizorov za jedilno mizo so posledica dolgotrajne zamejenosti na zgolj prostor kuhinje, rutino doma in domačih opravil, obenem pa osebna refleksija o vlogi ženske kot gospodinje in primarne skrbnice otrok.

Ženske po celem svetu so dnevno ujete v rutinsko opravljanje gospodinjskega dela. Delo, za katerega ne prejemajo plačila, jih po mnenju umetnice spreminja v nevidna telesa, ki s svojim služenjem in trudom skrbijo za obstoj nekoga drugega.^[1] Kot o gospodinjskem delu zapiše feministična aktivistka Silvia Federici: “Pomembno je ozavestiti, da, ko govorimo o gospodinjskem delu, ne govorimo o službi, kakršne so druge, temveč o eni najbolj vztrajnih manipulacij, najbolj subtilnih in mistificiranih oblik nasilja, ki jih je kapitalizem razvil proti delavskemu razredu.”^[2]  Federici je v svojem vplivnem eseju iz leta 1975 zapisala, da je neplačanost domačega dela najmočnejši utrjevalec domneve, da skrb za dom ni delo, kar dodatno utrjuje prepričanje, da gre za naravno, neizogibno in izpolnjujočo aktivnost, inherentno pripisano ženski. “Vse smo gospodinje,” pravi Federici, “saj lahko na nas vedno računajo za več dela, več strahu pred izražanjem svojih zahtev in manj pritiska za denar [...], ne glede na to, kje smo.”^[3] Prav to marginalizacijo ženske kot “naravne” skrbnice doma Bućan naslavlja v svoji najnovejši seriji fotografskih kolažev, v kateri ženske figure iz kuhinjskega ambienta prenaša v naravna, idealizirana okolja.

Bućan v svoji praksi pogosto združuje človeško figuro s fiktivnimi krajinami, a pri Rajskih pticah fokus ni na zavajajoči naravi, ki ima tokrat le simbolno vlogo. Svoje kolaže je ustvarjala tako, da je ženske najprej fotografirala in refotografirala v konstruiranih naravnih okoljih, imaginarnih oazah in vrtovih, v katerih lebdijo na videz izven časa in prostora. To sama interpretira kot prvi korak k osvoboditvi iz ujetništva domačega okolja in postavitvi v prostor utopične svobode. A kmalu je ugotovila, da je nenamerno združila dve entiteti, v družbi pogosto predmet idealizacije in komodifikacije – žensko telo in naravo. Tudi rajskim pticam je njihova identiteta dodeljena, definirajo jih predvsem konotacije lepote in eksotičnosti, čeprav gre pri tem le za antropocentrični pogled na naravo, saj tropske ptice ne živijo v “raju”. Narava, kot ženska, je pogosto podvržena logiki kapitalizma in poskusom dominacije. Zato je Bućan serijo zasnovala v dveh segmentih – prvi s telesi v naravnih ambientih, lebdečih kot rajske ptice, in drugi, pri katerem so ženske prikazane le kot “delavske” roke ob jedilni mizi, osrednjem prostoru domačega gospodinjstva.

Bućan zapleteno družbeno situacijo komentira s subtilnostjo in humorjem, ter z deli zgolj namiguje na premislek o odnosu med žensko in gospodinjskim delom. Rajske ptice ne prikazujejo travme ali obžalovanja, temveč vsakodnevna dejanja, kot je priprava obroka ali postanek ob kuhinjski mizi. Njene ženske so razosebljene, nič več individualni subjekti, namesto tega prikazane le kot skupina delovnih rok, ki obstaja in deluje v prostoru domače kuhinje. Kakor “rajske ptice” pripadajo fiktivnemu “raju”, tako so ženske v kontekst gospodinjskega dela vpete zgolj arbitrarno. Skozi fotografije teles postavljenih v naravna okolja in rok, ki tvorijo imaginarne skupnosti, si umetnica zamišlja utopične scenarije pobega iz družbeno determiniranih vlog.

Hana Čeferin