Luzia Simons: Stockage in Jardim
Globina fokusa je izjemna, matirana črnina de-materializiranega ozadja odločno poudarja dih jemajočo plastičnost naravnih objektov. Tulipani v velikoformatni fotografiji Luzie Simons dajejo vtis trodimenzionalnosti. Tudi ko je rob tulipanov odrezan z okvirjem, se zdi, kakor da rože ležijo v vitrinah ali brez usmeritve plavajo v difuznem prostoru, brez dna ali stropa. Nekatere kompozicije so preproste in jih sestavlja le nekaj cvetov, druge pa so bolj kompleksne, razkošne strukture rezanega cvetja s stebli in listi, nakopičenimi drug na drugega. Tulipani, ki so tu upodobljeni naturalistično, imajo močno prezenco. To se lahko včasih zdi moteče, saj nam njihove bujne oblike delujejo skoraj grozeče.
Rože pripadajo opraševalni vrsti cvetočih rož. Iz botanične perspektive je namen rož in njihovih živobarvnih cvetov, da privabijo opraševalce in si zagotovijo razmnožitev. Metulji, čebele, čmrlji in hrošči naj bi na njih pristali ali vanje splezali. Tako so fotografije rož pogosto študije seksualnosti. Čutna, a nikoli sugestivna komponenta je prisotna tudi v povečanih tihožitjih rož Luzie Simons – po konotacijah spolnosti kar kličejo popki cvetja tik pred tem, da se razpočijo, opolzkost delno ali popolnoma odprtih cvetov, nabrekle nitke in stebla oškropljeni s cvetnim prahom. Umetnica portretira trenutke največje plodnosti, ki pa vseeno ostane kratkotrajen trenutek v večnem ciklu življenja. Po vsakem vrhuncu sledi neizogiben razkroj.
Pri rožah Luzie Simons gre za več kot le larpurlartizem, saj svoje šopke predstavi v edinstveni kombinaciji materialne natančnosti, lepote in vanitasa. Konvencionalne predstave motivov, kakršni so cvetlična ornamentika, vzorci ali dekoracija, dekonstruira s tem, ko jih povzdigne v umetnost. Enako izjemna je tehnika, s katero ustvarja. Za svoje aranžmaje tulipanov, ki jih ustvarja pod naslovom »Stockage« (francoski izraz za shrambo ali delanje zaloge – tudi v smislu trgovanja), ne uporablja fotoaparata, temveč posebni optični bralnik, s katerim doseže neprimerljivo prostorsko globino. Cvetni prah, ki pade na stekleno ploščo optičnega bralnika, naredi njene skenograme še bolj posebne. Namesto klasične vertikalno-horizontalne delitve prizora namreč izpostavi ospredje in ozadje, ter hkrati temno podlago, pred katero rože izgledajo kakor kiparski izdelki. Rezultat tega je, da se prikaz tulipanov giblje med izjemno bližino in veliko distanco. Prav to njena dela naredi drugačna od dvodimenzionalnih fotogramov, ki so jih ustvarjali mnogi umetniki avantgarde okrog leta 1920, pri katerih je objekt položen direktno na svetlobno občutljiv papir in se na njem prikaže kot senčna prikazen. Skenogrami Luzie Simons so v nasprotju s tem fantazijske, iluzionistične prostorske podobe.
Luzia Simons v svojem delu na poseben način združuje iluzionizem in naturalizem. Ko opazujemo njene podobe nas preplavi želja, da se dotaknemo rož, da bi potrdili ali celo haptično razumeli njihovo lepoto. Trompe l'oeil (francosko »preslepiti oko«, poslovenjeno tromplej) učinek renesanse še do danes ni izgubil svoje zanimivosti. Tulipani umetnice se gibljejo nekje med herbarijem in motivom hortus conclusus, njene predstavitve pa so polne referenc na baročna nizozemska in flamska tihožitja, ki v misli prikličejo »tulipomanijo« in pogubno trgovanje s tulipani in njihovimi čebulicami na Nizozemskem v 17. stoletju. Nizozemska do danes ostaja največja proizvajalka tulipanov na svetu, z več kot tisoč vrstami rastline. Tulipani so navdahnili dela številnih fotografov, med drugim Irvinga Penna, ki je za svoja tihožitja v božični številki Vogue ZDA v 60-ih letih uvažal rože iz Nizozemske, ter Rémya Markowitscha. Ta ustvarja sodobne apropriacije fotografij cvetja iz vrtnarskih priročnikov, ki beležijo načine razmnoževanja tulipanov glede na države. Za te umetnike individualna roža – s poudarkom na njeni barvi – postane skulpturalen, celo telesen fenomen.
Za Luzio Simons postane roža kot komoditeta na lokalnem in globalnem trgu kulturno vprašanje, ki nadomešča vprašanje migracije. Ta je ena od centralnih tem, ki jih umetnica naslavlja v teh in drugih delih. Tulipan izvira iz Azije, kjer je bil nekoč divja, avtohtona rastlina, ki je postala predmet modernega evropskega prekomernega gojenja, v okviru slednjega pa je dobila vedno bolj drzno spremenjene cvetove. Kot motiv med naravo in kulturo je postal le material na poti do eterične utopije o lepoti. Na njihovi nomadski poti med Azijo in Evropo so tulipani postali nekakšen alter ego umetnice, ki jo je življenjska pot peljala od Brazilije do Francije in Nemčije: to je odprlo vprašanje njenih lastnih korenin, kje so bile presekane in kje so pognale na novo.
Cvetovi ležijo eden na drugem ali ločeno. Interakcija med tulipani je očarljiva; eden drugega odbijajo a se hkrati prepletajo, izgledajo, kot da se ruvajo, ali pa morda objemajo v harmoniji. Iz nešteto interpretacij se dviga gledališka predstava, ki bi prav lahko uprizarjala kruto botanično bitko za svetlobo, vodo in zemljo. Nasprotujoči si pari realizma in abstrakcije, svetlobe in sence ter gladkih in grobih površin, služijo kot formalna struktura predstave. Čas in prostor sta zreducirana na naključje, v ospredju je to, kar je prikazano in kar opazimo. To pusti veliko večji vtis hipnotične brezčasnosti, lahko bi rekli neskončnosti. V svoji igri z vizualnimi prostori in formati, s pomeni, perspektivami in dimenzijami, Luzia Simons vzpostavi neusahljiv repertoar, pravi cvetni univerzum.
Besedilo je skrajšano in povzeto po eseju Matthiasa Harderja – Skrivnostna, nevarna lepota
V sodelovanju z Brazilsko ambasado v Sloveniji.
