Simon Chang: Pastirji in klavnica

Simon Chang – Pastirji in klavnica

 Kurdistan je bil v zadnjih letih pogosto center fotoreportažnega poročanja. Avtonomna regija, ki se razteza čez sever Iraka, Sirijo, Turčijo in Iran, je bila skozi zgodovino premnogokrat izpostavljena nasilju, najbolj nedavno od leta 2014 s strani radikalnih islamskih skupin. Čeprav so mnogi fotografi svoje objektive obrnili k samemu konfliktu, so Simona Changa mnogo bolj zanimale tiste rane naroda, ki so očem manj vidne, prikrite celo znotraj skupnosti same. Med leti 2018 in 2019 je Irak obiskal dvakrat in njegov interes sta pritegnili dve lokaciji – obe hkrati del vsakdanjega življenja, a obenem iz njega odmaknjeni, potisnjeni proč od oči javnosti. Prva je psihiatrična bolnišnica Hawler v Erbilu, druga pa mestna klavnica v Duhoku, manjšem mestu v gorovju Simele.

V Changovi seriji pomemben del nenavadne scenografije zastopa umobolnica Hawler, specializirana za moške paciente. Njeni prebivalci so moški, ki nosijo posledice okrutne vojne proti Islamski državi, njihove brazgotine pa bi ljudje raje prezrli ali pozabili. Vojna za njih še ni končana. Živi znotraj njih in se kot rakavo tkivo razrašča, ter jih celo v lastni skupnosti preobraža v izobčence. Okoliščine teh pacientov niso edinstvene, vendar so redko v središču pozornosti. Chang je njihova življenja spremljal med leti 2018 in 2019, a je projekt pravzaprav začel že leta 2004, ko je fotografiral psihiatrično bolnišico Bohnice v Pragi. Zanimati ga je začelo, kako je mogoče, da družba določene »moteče« elemente znotraj nje preprosto potisne ob rob in se pretvarja, da ne obstajajo. Tako v Evropi kot na Bližnjem Vzhodu se zdi, da je pravilo pri odnosu do psihično bolnih daleč od oči in daleč od srca.

Druga polovica fotografske serije sledi dnevnim aktivnostim klavnice v manjšem mestu severno od Erbila. Changov lastni opis klavnice v Duhoku je enako pretresljiv kot opis umobolnice, z rekami krvi, ki se prelivajo po tleh kot naraščajoča plima. Klavnica se drži številnih pravil halal-a in z živalmi ravna po strogo določenih postopkih, ki jih Koran označuje za najbolj sočutne. A za fotografa oba kraja govorita širšo zgodbo, o državi v ruševinah in nemiru. Pacienti Hawlerja so žrtve političnih krivic in celo poskusa genocida, sedaj ujeti v samicah, živina, ki čaka smrt v klavnici pa je njihov ironični živalski dvojnik. Na nek način so živali v klavnicah obravnavane celo bolj humano od prebivalcev Hawlerja, je zapisal fotograf v enem svojih besedil o izkušnji, saj se njihov boj konča hitro, bolnikom pa se lahko razvleče v leta.

Pri tovrstni fotografiji je pomembno, da se vprašamo, kakšna je njena funkcija. Da v opazovalcih vzbudi občutke sočutja, jeze, celo čudenja? Že od razvoja samega medija je fotografija dokumentirala strahote vojne in grozljive prizore prinesla v domove ljudi po svetu.[1] Zaradi fotoreporterstva je nekoč zelo oddaljeno trpljenje postalo vidno, tako pa ga je bilo tudi veliko težje ignorirati. »Fotografije vojne naredijo 'resnično' (ali bolj 'resnično') to, kar bi priviligirani ali zgolj varni rajši ignorirali«, pravi Susan Sontag v svojem vplivnem delu Pogled na bolečino drugega.[2] Kot razlaga Sontag je pri takšnih fotografijah pogosto problematično predvsem to, da ustvarjajo zmoten vtis, da se grozote in nepravičnosti dogajajo tam in ne tu, da so inherentne oddaljenim, nazadnjaškim in revnim krajem. Changov cilj je bil prikazati nasprotno, ne »drugačnosti« temveč veliko sorodnost naši lastni družbi. Serija ne producira občutij eksotike ali čudenja, ki so tako značilna, ko fotografi dokumentirajo Vzhod za publikacije na Zahodu, pač pa se osredotoča na subjektivno izkušnjo njegovih portretirancev. Njegovi subjekti nikoli niso brezimni, vsak ima zgodbo in ozadje, ki v gledalcu ustvarja vtis, da gre za ljudi, s katerimi se je srečal osebno.

V tem smislu njegova prejšnja serija Fleeing from the Dark Side of the Moon, ki je dokumentirala begunce na slovenski meji med leti 2015 in 1016,funkcionira kot predzgodba Shepherds and the Slaughterhouse. Changovo dolgoletno zanimanje za tematiko migracij in pripadnosti določeni skupnosti izvira iz osebne izkušnje imigracije. Fotograf, ki je originalno iz Tajvana, se je zaradi študija najprej preselil na Češko in kasneje v Slovenijo, kjer danes vzgaja družino. Morda je zaradi tega začutil globoko zakoreninjeno potrebo po tem, da bi razumel množice Kurdskih beguncev, ki jih je opazoval med dokumentiranjem situacije na slovenski meji. Takrat se je odločil, da bi rad njihovo kulturo izkusil iz prve roke, ter obiskal deželo tistih Kurdov, ki so prepevali pesmi v ogromni množici beguncev, kljub uram čakanja in ledenim temperaturam na odprtem polju med mejama.

In tu je druga, svetlejša plat zgodbe o pastirjih in klavnici. Chang je veliko časa preživel na območju Kurdistana, se udeleževal verskih obredov, opazoval pospešen ritem rutin pastirskih tržnic. Fotografiral je neukrotljiv kolaž barvitih porok, kičastih posterjev z obljubami počitnic na plaži, golobjih tržnic in dhikr obredja, petelinjih bojev, branjevk, živahnih pogovorov. Dokumentiral je narod, ki je ponosen in vztrajen, katerega ljudje se držijo za roke ob praznovanju Nowruza, svojega novega leta, množice pa plešejo ob glasni glasbi in v nekaterih pogledih posnemajo frenetično izkušnjo tega prostora. V naslovu Simonove serije se nahaja kontradikcija – dežela pastirjev, mirna, ljubezniva in sprejemajoča, je hkrati dežela nemirov in nedavnega uničenja. Chang, ki se dobro zaveda širjenja sovraštva s strani medijev in posledično rastočega strahu Evropejcev pred begunci, je bil presenečen nad odnosom Kurdov do njega samega – nad toplino, s katero narod sprejema tujce.

»Tisti, ki niso slišali glasbe, so mislili da so nori tisti, ki plešejo,« naj bi zapisal Friedrich Nietzsche. Česar ne razumemo lahko hitro označimo za norost, ali vsaj čudaškost. A za Simona Changa ne obstaja objektivna realnost ljudi, ki jih fotografira, le globoko osebna želja po razumevanju njihovih okoliščin. Na svojih potovanjih je raziskoval tako temnejše kot lahkotnejše strani svojih upodobljencev. Osredotočal se je na privatne zgodbe, intimne detajle in osebne travme. »Kljub različnim etničnim pripadnostim ljudi ali barvam kože imamo globoko v sebi vsi veliko skupnega, nekaj univerzalnega in humanega,« je rekel Chang v enem najinih pogovorov. Kot v vseh svojih projektih, ki so bili vedno izrazito osebno izpovedni, nam zopet pripoveduje težavno zgodbo, polno kontradikcij, a obenem polno upanja in pesmi.

Hana Čeferin