Tanja Lažetić: 5 Rož 8 Fotografij

Tanja Lažetić, Rože

Rada opazujem odpiranje popkov. Čakam tisti poseben trenutek, ko je cvet popolnoma odprt. Takrat jih fotografiram. Umetne so, čeprav rastejo in se razvijajo, zato iščem pravo barvo tega kar vidim. Tudi popke fotografiram, ampak ne sušenja in gnitja, ker okrasne rože niso bile narejene zato, da bi se postarale. – T. L.

V umetnostni zgodovini skorajda ne poznamo motiva, ki bi bil tolikokrat in na toliko načinov upodobljen, interpretiran in diskutiran, kot cvetje. Rože so nosilke najrazličnejših simbolov in pomenov, katerih razpon sega vse od antičnih mitov Narcisa in Dafne, krščanskih interpretacij rož kot simbolov kreposti in svetopisemskih zgodb, ter romantične literature 19. stoletja in intenzivnih asociacij z ljubeznijo in lepoto. Zaradi svoje zgodovinske vloge v umetnosti so rože tako močen semiotični znak, upodobitev cvetja pa je tako nasičena s kulturnozgodovinskimi pomeni, da se ob pogledu na njihovo podobo nevtralnost popolnoma izmakne in naša percepcija upodobljenega je hote ali nehote prežeta z asociativnimi pomeni. Tega se umetnica Tanja Lažetić dobro zaveda, zato v svojo serijo fotografij 5 rož 8 fotografij vpelje sodobne problematike, preigrava pretekle konotacije cvetja in jih umešča v čas sodobnosti.

Eden od aspektov rož, ki umetnike navdihuje skozi stoletja, je njihova zmožnost neposrednega simboličnega prikaza cikla človeškega življenja – poosebljajo lepoto mladosti v polnem cvetu, venenje srednjih let in končno neizbežno smrt. Cvetje je s koncem življenja povezano že z antičnimi miti, najbolj očitno reprezentiranimi z rožami, ki zrastejo iz prelite krvi ali groba umrlega, simbolično naznanjajoč nov začetek ali življenje, ki vzcveti iz smrti. Rezano cvetje kot znanilec ničevosti in minljivosti življenja se najbolj izrazito pojavi v slikarstvu 17. stoletja, ki rože povezuje z motivom vanitas – simbolična upodobitev kratkosti življenja in minljivosti, memento mori, ki nas opozarja na neizbežni konec. Vazno cvetje je v tem kontekstu jasno prepoznaven simbol, saj se mu čas začne iztekati s samim dejanjem utrganja. Umetniki kot je Jan Brueghel so motiv v slikarstvu pripeljali do vrhunca, odražal pa je širšo mentaliteto zahodne katoliške družbe, ki je zemeljsko življenje dojemala kot obdobje moralnega preizkusa pred vstopom duše v posmrtni raj (ali pogubo).

A zahodna družba je danes po svoji percepciji duhovnega in stvarnega sveta popolnoma drugačna od baročnega katolicizma 17. stoletja, dejstvo, ki ga Lažetić v svojem delu jasno izpostavi. Motiv vanitas v opisanem pomenu besede sicer ostaja prisoten v sodobni umetnosti – v fotografiji so počasno odpadanje cvetov in trohnenje cvetlic interpretirali fotografi kot sta Jan Saudek in Michael Wesely. Vendar iskanje lepote v minljivosti in smrti ter svojevrstna poetika trohnečih cvetov umetnice ne prepričata. Rože predstavi ravno nasprotno, kot sijoče, skoraj plastične objekte, katerih propad še zdaleč ni na obzorju. V nasprotju z baročno percepcijo iztekanja življenja so rože Tanje Lažetić odraz družbe, ki se s smrtjo in minljivostjo ne želi, morda celo ne more spoprijemati. Mladost, obstojnost in vizualna izpopolnjenost so vrline najvišje vrednosti, šibkost, bolezen in ostarelost pa prestrašeno zavračamo, na kar opozarjajo vedno bolj obupani poskusi podaljševanja človeškega življenja. Zato so njene rože prirejene, popravljene, »izboljšane« do perfekcije večnega življenja, z digitalno modifikacijo pa iz cvetlic izvabi njihove »prave« barve.

V želji po lepših in obstojnejših cvetlicah jih uvažamo iz tujine, brez ozira na njihovo poreklo. Rože umetnica vidi kot umeten konstrukt, saj sam koncept okrasnih rož vedno manj povezujemo z nabiranjem v naravi ali sajenjem doma. Večino okrasnega cvetja, ki je na voljo v prodajalnah, je uvoženega iz tujine, preko Nizozemske pripeljanega v domače cvetličarne. Lažetić problematizira tovrstne prakse in v tem smislu idejno nadaljuje svoj projekt Migranti, leta 2010 razstavljen v galeriji P74. V projektu raziskuje vprašljivo poreklo naše vsakodnevne hrane, ter opozarja na zaskrbljujoče učinke internacionalnega uvoza. Čeprav je ta aspekt projekta manj izražen pri njenih rožah pa dodatno demonstrira njihov umetni, nenaravni značaj, predvsem pa premišljen odnos umetnice do fotografiranih objektov.

Lepe in dišeče so na svetu zato, da pomagajo pri razmnoževanju rastlin. Majhne cvetove lahko opraši veter, večje rože pa morajo biti prijetnih oblik, privlačnih  barv in predvsem vabljivega vonja, privabiti morajo žuželke, ptice, včasih celo netopirje, ki bodo hodili po njih, v njih vtikali svoje kljunčke, nabirali cvetni prah, pili nektar in tako prenašali pelod s cveta na cvet. – T. L.

Popolnost in lepota, ki sta pričakovani od rezanega cvetja, jasno aludirata na širšo motnjo družbe, ki tovrstne kvalitete zahteva od ljudi – in najbolj očitno od žensk. Povezava rož z ženskami je skoraj samoumevna, vzpostavlja pa se na dveh nivojih. Iz socio-zgodovinskega vidika so bile rože od nekdaj v domeni ženskih umetnic, ki vse do 20. stoletja povečini niso imele dostopa do slikarskih akademij, urjenja v slikanju aktov in veliko-formatnih historičnih kompozicij, pač pa so bile omejene na slikanje tihožitnih šopkov in okolja domačega vrta. Obenem se povezava vzpostavi na ikonografski ravni, saj so bili ženski liki pogosto personificirani z rožami in slednje že od antike povezane s feminilnostjo – nimfa Kloris, ki se z Zefirjevim posilstvom preobrazi v Floro, Dafne, ki se v begu pred Apolonom spremeni v lovor, kasneje pa Marija, ki je velikokrat upodobljena kot vrtnica ali lilija. Rože si z ženskami namreč delijo dve ključni funkciji – predstavljajo ljubezen, lepoto, mladost in nudijo estetski užitek, zaradi svoje vloge oprašenk pa imajo jasno reproduktivno funkcijo s konotacijami erotičnosti in zapeljevanja. Tako Lažetić raziskuje motiv cvetja v relaciji do lastne pozicije umetnice, in se obenem sprašuje o samem načinu upodobitve.

5 rož 8 fotografij je projekt, ki preigrava vprašanja trajnosti, umrljivosti in družbenih pričakovanj. Umetnica odnos med mladostjo, vizualno perfekcijo in umetnim zrcali v svojih rožah. So popolne, žareče, eksotične – namišljene. Takšne rože (in takšni ljudje) ne obstajajo drugje kot v naši domišljiji. Vprašanja, ki jih Tanja Lažetić odpira, so sledeča: bi morale biti rože privlačne, popolne, umetne? Bi takšne morale biti me? In kakšna je cena popolnosti?

Hana Čeferin