O SERIJI

Janez Pukšič je polaroide začel ustvarjati v devetdesetih letih, ko se je navdušil nad t.i. »metafizičnimi akti« (ženski akt z masko v ateljeju, ženski akt pred zidom s poudarjeno dualnostjo, kontrast med svetlim in temnim). Kronološko sledijo akti, kjer je telesnost v ospredju, luč zabriše interier in ustvarja fantazmatskost, protagonistke pa največkrat nastopajo z masko in delujejo kot lutke. Tudi v teh aktih je najti nekaj elementov metafizičnega slikarstva, ki povezujejo realno in sanjsko, materialno in transcendentno, telesno in duhovno. Maska kot simbol skriva očesu nevidno, transcendentno komponento golega bitja, postavljenega pred gledalca.
Z razvojem motiva se golo telo vedno bolj osvobaja svoje materialnosti in se razkraja v svetlobi. Zelo elementarne kompozicije poudarjajo žensko telo, praviloma brez izrisanih detajlov, v naravnih, sproščenih pozah. Interierja na fotografijah ni, telo je v ospredju in postopoma preide v silhuete. Tudi zaradi tehnike, ki poudarja megličavost, nežnost, čutnost, krhkost in difuzno svetlobo, sta ženska in njena seksualnost obravnavani na simbolični, konotativni ravni, specifike fotografskega medija pa se prelijejo v slikarske kvalitete.