O SERIJI
»Molčati sem se naučil od zgovornih, strpnosti od nestrpnih in prijaznosti odneprijaznih …« – Kahlil GibranKot migrant, ki živi v Evropi, pogosto ugotavljam, da se asociiram s skupnostmi, ki jih družbapotiska na rob. Hrepenenje po lastni identiteti in občutku pripadnosti me je vedno znova vodilo k ljudem, katerih identiteto spodkopavajo družbene norme – k tistim, katerih sam obstoj je dejanje odpora.Že dolgo me spremlja preprosto, vendar nujno vprašanje: Ali lahko fotografija vrnečlovečnost tistim, ki so je bili oropani?Dolina lutk je dolgoročen fotografski projekt z začetkom v letu 2021. Dokumentira svet kraljic preobleke v Sloveniji. Takrat še nihče ni vedel, kdaj bo izzvenela pandemija covida 19, protesti proti konservativni vladi pa so v Ljubljani potekali že več kot leto dni. Policijske enote za izgrede in solzivec so vodile v tesnobno napetost – zdelo se je, da se nekaj dragocenega počasi izgublja.Prvi živi nastop Dragoslavije – po mesecih spletnih predstav zaradi ukrepov – je potekal na skromnem odru Avtonomnega kulturnega centra Metelkova 2. oktobra 2021. Takrat sem jih tudi prvič fotografiral. Na odru so močno naličene kraljice krasile barvite lasulje; občinstvo pa je nosilo maske. V teh nenavadnih in negotovih časih sem začutil močno potrebo, da razkrijem surova čustva in nezakrinkane obraze, dobesedno in metaforično.Delo pri tem projektu je le še poglobilo moje prepričanje, da ne obstajamo »mi« proti »njim«. Ta drugi je lahko moj brat ali sestra. Drugi sem jaz. Fotograf stoji sam, ko ujame podobo, tako kot gledalec stoji sam, ko jo opazuje. V trenutku opazovanja vstopimo v notranjo pokrajino – potujemo navznoter. Za nekaj hipov ne pripadamo več kolektivni identiteti; smo preprosto človeška bitja, ki zrejo v sočloveka, ne glede na predsodke ali programe, ki nas želijo razdeliti. Ta trenutek povezanosti je zame neprecenljiv.Za razstavo v Mali galeriji sem se namenoma odločil, da podnapisov ne bom uporabil.»Dejstva« me v lastni fotografski praksi ne zanimajo, prav tako ne verjamem, da je mogoče »vse opredelitve izbrisati« s preprosto menjavo ene oznako z drugo. Najpomembnejša sta čustvo in neizrečena zgodba, ki se razkrije očem »drugih«. Obenem si iskreno želim, da bi obiskovalci začutili določeno svobodo – da bi prav vaši radovedni pogledi oblikovali lastnepripovedi ob portretih slovenskih kraljic in kraljev preoblek. Ta svoboda odseva tisto, po čemer so hrepeneli že od dne, ko so si prvič nanesli ličila: hrepenenje po svobodi. To je dejanje. To je izjava. Vprašanje vsem, ki to berete: Kako se vas dotakne? Kaj imamo pravzaprav vsi skupnega?Lutke so še vedno tam zunaj, prepotene pod odrskimi lučmi, njihove solze raztapljajoposlikane obraze – drzne, ranljive, kljubovalne.Če verjamete ali ne, lutke smo vsi mi.- Simon Chang 27. 11. 2025