.

O SERIJI

Vodilno vprašanje v delu Lucije Rosc je vseskozi osredotočeno na to, kako spomine otroštva pretvoriti v vizualno podobo in kako naivne, zavajujoče in bežne vtise uprizoriti v sedanjosti. Proces umetničinega dela kakor tudi njegov odmev v prostorski postavitvi funkcionirata kot aluzija na otroško igro. Rosc deluje instinktivno, navidez brez reda, a vseeno z lastnimi pravili in omejitvami. Vsakdanje materiale in ready-made objekte združuje brez pretirane racionalizacije, objektom pa prav njihova nefunkcionalnost in banalnost dodata vrednost, jih delata zanimive in v dela vnašata humornost. Formulacijo spomina Rosc raziskuje skozi prevpraševanje meje med fotografijo in objektom, fotografiranim predmetom in njegovo postavitvijo v prostoru – fotografije, tako kot spomin, so pogosto polje za prirejanje resničnosti. Z raziskovanjem pomena arhiviranja in ohranjanja predmetov iz svojega družinskega okolja ustvarja družinski album, mešanico fotografskih kompozicij iz navidezno naključnih predmetov in svojih umetniških intervencij.

- Iz razstavnega besedila Hane Čeferin