O SERIJI

Moje bivanje v Evropi je v hipu prešlo v svoje 17. leto.

Z ženo in otroci smo v zadnjih potovanjih domov obiskali južno in vzhodno obalo Tajvana. Vedno znova me preseneti fotografska intuicija v meni; takoj ko se odpovem običajnim turističnim krajen na Tajvanu, mi številni avtentični liki in nenavadne zgodbe, s katerimi se srečam, dajo vtis da sem v tujini. Škoda se mi zdi, da večino časa preživim v Evropi, saj moj radoveden pogled nima veliko priložnosti za raziskovanje teh prijetnih presenečenj skozi medij fotografije. Leta 2017 sem bil povabljen nazaj na Tajvan za dalj časa trajajoče fotografsko sodelovanje, v sklopu katerega sem dobil izredno priložnost, da si ogledam gorate predele Nantoua in obalo Dulan, in da obiščem enkratno kulturno krajino tega čudovitega otoka – to je bil eden najlepših izletov nazaj domov v zadnjih letih.

Še pred šesto zjutraj je staroselska mladina mesta Ren'ai v Nantouu krenila proti vzhodu, tovornjak za tovornjakom, proti visokogorskim plantažam čaja in zeljnim vrtom. Lokalni kmetje so vešče usmerjali svoje štirikolesnike po strmih gorskih cestah, ko so divjali proti jutranjemu soncu, ki je kukalo z obzorja. Na poti smo naleteli na kmetijo lipovih gob shiitake na gorskem pobočju. Kmetje so lično zložili tisoče in tisoče lipovih debel, ki so spominjala na umetniško instalacijo. Ko sem stal v njihovi sredini si nisem mogel pomagati, da ne bi zajel sape; bilo je, kot da bi stopil v sliko Henri Matissa, v svet, kjer so občutja lahko predstavljena le s plastmi barvnih vzorcev.

Naslednji izlet me je pripeljal na vznožje obalnega gorovja ob dolini East Rift. Pod popoldanskim soncem so se turisti prerivali za sliko pred popularnimi atrakcijami, jaz pa sem se odločil za osamljen sprehod skozi odmaknjena riževa polja Chishanga. Nastavil sem uho melodiji riževih poganjkov, ki so šelesteli v gorskem vetriču – bil je zvok, ki je globinam mojega srca podal gotovost, bil je mehkoba materine uspavanke, tiho mrmrana otroku v njenih rokah.

In čeprav sva se prvič srečala, je imela sanjska pokrajina moje otoške domovine tako nepojasnljivo intimnost, skoraj kakor star prijatelj.

Po 17 letih od doma me je nepričakovano zadel vtis, ko sem stal na sredi polja, ki ga pred tem nisem nikoli obiskal – te omamne pokrajine in valovite sence so delovale, kakor da že leta pričakujejo moj prihod, morda že 17 let. Moralo se je zgoditi le hipno, slučajno srečanje, ko sta se najina pogleda srečala v kratkem, bežnem trenutku, medtem ko je hrup sveta okoli naju poniknil. Tega občutka ne bi mogle opisati niti najbolj natančne besede, te lahkotnosti in evforije, trenutka, ko sta fotograf in podoba zopet združena.

Edini dokaz moje nenavadne izkušnje, ki bi ga lahko delil z zunanjimi opazovalci, so fotografije, ki sem jih posnel po mojih razburkanih čustvih.

Ta način gledanja je bil 17 let star – kdo pravi, da lahko fotografija ujame le en osamljen trenutek v času?

- Simon Chang (2017)