O SERIJI

Lišaji − simbiotična rast alg, gliv in bakterij − s starostjo vse redkeje odmrejo. Nekateri primerki na arktičnem območju so stari od 3.000 do 8.000 let, kar jih uvršča med najdlje živeče organizme na planetu. Rastejo eksponentno počasi in so običajno med prvimi organizmi, ki pokrajino poselijo po naravnih nesrečah. Kompleksna narava lišajev kaže, da ekosisteme ohranja sodelovanje in ne individualnost. Občutek nujnosti, ki so ga sprožili grozeča ekološka kriza, uničujoči gozdni požari in začetek pandemije, nam te organizme prikazuje v novi luči. V stabilnih razmerah lahko lišaji preživijo sedanje generacije in celo fotografijo kot medij. Vendar pa niso imuni na trajne okoljske pritiske in učinke onesnaževanja, ki jih povzroča industrija. Fotografija, običajno opredeljena kot dejavnost, ki življenje ohranja z njegovim prikazovanjem, se nenadoma sooča z novim izzivom. Kaj pomeni fotografirati nekaj nesmrtnega? Kaj se zgodi, če fotografijo umestimo v širšo, nečloveško zgodovino sveta ali jo, kot predlaga Timothy Morton, poskušamo razumeti v razsežnostih našega planeta? Pri okoljskih vprašanjih se pogosto dojemamo kot glavni akterji in vplivneži. Slovenska filozofinja Alenka Zupančič ob razmišljanju o tem zapiše: "Sveta bo zagotovo konec, a s tem ne bo konec naših težav," s čimer opozarja na dejstvo, da je okoljska kriza izključno družbena in smo pravzaprav mi tisti, ki se soočamo s težavo. Delo Nesmrtnost je nekaj vsakdanjega raziskuje, kako fotografiranje izjemno dolgoživih organizmov v času nestabilnosti okolja izpodbija pojmovanje fotografije kot dejavnosti, ki omogoča večno življenje.