O SERIJI

Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat.Ta projekt je poklon mestu Bari in ostalim predelom južne Italije, kjer sem preživel intenzivno in ne- pozabno obdobje svojega življenja. Je poklon mojim prijateljem, tujcem, ki so postali moji prijatelji, in tujcem, ki so mi ostali tuji, a so mi dovolili odstreti trenutek svojega življenja.Je tudi poklon ljudem, ki so mi pripravljali kavo in mi dali cornetto vsako jutro, fantom s košarke, ki so »poba, ki je prišel iz Jugoslavije s kombijem« sprejeli medse z odprtimi rokami, ljudem, ki so mi na plaži ob šestih zjutraj ukradli mobitel in fotoaparat, voznikom, ki me niso ubili, zdravnikom, ki so mi rešili oko, zdravstvenemu sistemu, ki ne deluje, vlakom, ki pridejo točno, vlakom, ki zamudijo, a vseeno pridejo ob pravem času, in ognjemetom sredi dneva.»Tujec, ki obišče jug, vedno joka dvakrat: ko pride in ko odhaja.«
- Nik Erik Neubauer

»Zgodba se dogaja v velikem mestu, ki so ga skoraj vsi obiskali, a ga vseeno večina med njimi sploh ne pozna.« Približno tako tečejo besede pripovedovalca v filmu Neapeljski milijonarji (1950) režiserja Eduarda De Filippa. »To mesto ni kot druga mesta,« nadaljuje, »nima širokih ulic in drevoredov, am- pak predvsem majhne temne in velikokrat smrdljive uličice, v katere se le malokdo upa podati. Tam živijo najrazličnejši ljudje, ki se borijo za vsakodnevno preživetje.« In film nas popelje v uličico, ki so jo naključno izbrali, ker so te v Neaplju 'tako in tako vse enake'. Spoznamo Gennara, voznika tramva- ja, donno Amalio, ženo, ki ni znala kuhati brez godrnjanja, Amadea, ki je vedno kartal z zasanjanim prijateljem Federicom, in druge protagoniste.Neapelj, Bari in druga mesta na jugu Italije z lahkoto očarajo naključne obiskovalce. Neskončno nas razvajajo s sijajnimi in tudi malce manj bleščečimi, a še vedno enkratnimi turističnimi zanimivosti. A naj se še tako pogosto vračamo, ostajajo skrivnostna. Zlezejo ti pod kožo, radi bi jih začutili, razumeli, a za nas, mimobežne obiskovalce, uličice največkrat ostajajo neme. Ne preostane nam drugega, kot da se poglobimo v potopise, romane, filozofske traktate, glasbo, filme, nadaljevanke in seveda foto- grafije.Fotografije Nika Erika Neubauerja so zgovorne in prepričljive. Razorožujoče odkrite. Verjamemo nje- govim čustvom (in prav tako ali še bolj čustvom njegovih portretirancev): vznemirjenosti in tudi otopelosti, čudenju in zdolgočasenosti, veselju in nič manj žalosti. Nenadoma so nam blizu tudi tisti predeli mest, s katerimi se ne znamo sporazumevati, ker ne vemo, kako bi se jim odprli, in nas zato tudi ne ogovorijo. Naenkrat razumemo, zakaj so jokali stanovalci Le Vele di Scampia v Neaplju, ko so pričeli z rušenjem njihovih stanovanjskih blokov, pa čeprav je bila njihova soseska leta priljubljeno igrišče za preprodajalce mamil in prostor, kjer so desetletja potekale krvave bitke med kamoro. Do- takne se nas veselje ljubiteljskih nogometašev, kljub temu, da nikoli nismo imeli prav veliko razume- vanja za nogomet. Zavidamo prijateljstvu, ki je tam videti iskreno, pravo.Pripovedovalec v Neapeljskih milijonarjih pravi: »Mogoče to sploh ni zgodba in tudi če bi bila, ni iz- virna. Novih zgodb tako in tako ni več, saj se ljudem dogajajo vedno ene in iste stare stvari, čeprav so videti nove in drugačne.« Neapeljski milijonarji so nastali leta 1950, Nikove fotografije pa skoraj tri četrt stoletja kasneje v nekem zelo drugem obdobju. Nič novega ne govorijo, bi lahko ponovili za pripovedovalcem, in vendar jih še nismo slišali.
- Meta Krese