Lucija Rosc
Ledomat , 2024
digitalni tisk na arhivski papir
60 x 45 cm
edicija 1/3 + 1 AP
Serija: Pravila igre / The Rules of the Game
podpisana in datirana
O SERIJI Lucija Rosc je pripadnica tiste generacije, ki ji nekateri na področju umetnosti radi rečejo»mlajša« (čeprav ni povsem jasno, kako preideš v »starejšo« in ali je morda še kaj...
O SERIJI
Lucija Rosc je pripadnica tiste generacije, ki ji nekateri na področju umetnosti radi rečejo»mlajša« (čeprav ni povsem jasno, kako preideš v »starejšo« in ali je morda še kaj vmes) in vkatero spadam tudi sama. Za to generacijo je značilno marsikaj: da smo obremenjeni zokoljsko tesnobo in finančno nestabilnostjo, s strašljivim političnim drsenjem v desno innedostopnimi nepremičninami. Značilno je, da v »odraslost« ne stopamo z najboljsamozavestnim korakom, meja med odraslostjo in mladostjo pa je za nas zabrisana, če ne karnevidna. Novi projekt Lucije Rosc se poigrava z mislijo, da so pravila, po katerih živimo,upogljiva in nestalna ter da bi bilo koncept neobremenjene igre iz časa otroštva morda možnopreslikati tudi v obdobje odraslosti.Fotografska praksa Lucije Rosc je odprt proces, pri katerem umetnica vseskozi spreminjamateriale, tehnike in postopke ustvarjanja. Vseeno pa imajo njeni projekti vsaj en skupniimenovalec: umetnica se dela vedno loteva s humorjem in igro, ki tudi resnejše temepretvorita v asociativne podobe, s katerimi se vedno znova lahko identificiramo. Z delom vModerni galeriji umetnica nadaljuje raziskovanje lastnih spominov, ki jih v svoji praksipogosto obdeluje, in še naprej eksperimentira s povzdigovanjem vsakdanjih, skromnih reči vnjihove monumentalne verzije. Lucija Rosc se tokrat posveča ideji prostorov, ki zavzemajonekakšno prehodno pozicijo. Primer tega je šola – prostor, ki je po eni strani namenjenstrukturiranemu učenju in urjenju, po drugi strani igri in prostemu času, predstavlja pa tudisvojevrstno mejo med različnimi življenjskimi obdobji. Preko tega kontradiktornega prostorapričakovanj umetnica tako prevprašuje svoj lastni odnos do preteklosti in pravil, ki jih tapredaja.V šolske klopi nas popelje že z ogromnim ravnilom (Noma 1 (10:1), 2024), ki se vdesetkratniku šablone preslika v galerijo naravnost iz umetničinega (in našega) otroštva.Ravnilo združuje dve pomembni pravili igre Lucije Rosc: po eni strani je skoraj komičnovelikanski objekt na prvi pogled igriv, po drugi pa opozarja tudi na perfekcionizem, s katerimse umetnica spopada pri delu. Enako velja za njene fotografije, na katerih se geometrijski inšolski predmeti znajdejo v dramatično osvetljenih kompozicijah. V praksi umetnice setovrstna želja po nadzoru pogosto ponavlja, včasih v obliki repeticije lastnih spominov inpodoživljanja družinskega okolja, spet drugič v tehnični preciznosti, ki jo vedno znovanadgrajuje.Kako torej ponovno ovrednotiti svojo lastno pozicijo v liminalnem prostoru med odraslostjoin mladostjo? V želji po odgovoru se Rosc ukvarja s pravili igre znotraj polja fotografije, atudi širše – kako delovati ter obstati kot umetnica in kako elemente igre uporabiti vizčrpavajočem sistemu, ki od ljudi zahteva vedno več. Morda je rešitev v vzpostavitvi njenihlastnih pravil, ki lahko z mojstrsko osvetlitvijo, nenavadnimi materiali in prehajanjem medmonumentalnim in minimalističnim v mikrokozmosu razstave preizkušajo alternativne načineobstoja.
Hana Čeferin
1
od
4

