Tihomir Pinter
Križanke, Peklensko dvorišče, 2014
srebroželatinasta fotografija
20 x 15 cm (30 x 24 s paspartujem)
edicija 5
Serija: DUH MESTA - LJUBLJANA
podpisana in datirana
O SERIJI Pinter se predstavlja s fotografijami s svojih sprehodov po stari Ljubljani. Pred nami je svojevrsten hommage mestu, v katerem se je po številnih popotovanjih in selitvah po tedanji...
O SERIJI
Pinter se predstavlja s fotografijami s svojih sprehodov po stari Ljubljani. Pred nami je svojevrsten hommage mestu, v katerem se je po številnih popotovanjih in selitvah po tedanji Jugoslaviji z družino ustalil leta 1970 in za katerega danes pravi, da je njegovo. Fotografije so iz časa po njegovi preselitvi v Ljubljano v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa vse do novejših del, nastalih v zadnjih letih. Neumorno sprehaja svoj fotoaparat in lovi urbane motive. Mesto doživlja skozi objektiv in spremlja njegovo spreminjanje v času. Tihomir Pinter nas s kančkom nostalgije vabi, da z njim delimo spomine na Ljubljano, kakršna je nekoč bila, pa tudi podoživljamo kotičke današnje Ljubljane skozi zorni kot tihega in rahločutnega opazovalca večnega spreminjanja in minevanja. Njegove fotografije stare Ljubljane prikazujejo to, kar tudi sami srečujemo vsak dan; zaradi načina, kako je to vsakdanje prikazano, pa nas hkrati spodbujajo k razmisleku o preteklem času. A časa ni mogoče upodobiti. Fotografija lahko ujame le sledi, ki jih čas pušča za seboj.
Iz obrazstavnega besedila Tamare Vodopivec
Pinter se predstavlja s fotografijami s svojih sprehodov po stari Ljubljani. Pred nami je svojevrsten hommage mestu, v katerem se je po številnih popotovanjih in selitvah po tedanji Jugoslaviji z družino ustalil leta 1970 in za katerega danes pravi, da je njegovo. Fotografije so iz časa po njegovi preselitvi v Ljubljano v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa vse do novejših del, nastalih v zadnjih letih. Neumorno sprehaja svoj fotoaparat in lovi urbane motive. Mesto doživlja skozi objektiv in spremlja njegovo spreminjanje v času. Tihomir Pinter nas s kančkom nostalgije vabi, da z njim delimo spomine na Ljubljano, kakršna je nekoč bila, pa tudi podoživljamo kotičke današnje Ljubljane skozi zorni kot tihega in rahločutnega opazovalca večnega spreminjanja in minevanja. Njegove fotografije stare Ljubljane prikazujejo to, kar tudi sami srečujemo vsak dan; zaradi načina, kako je to vsakdanje prikazano, pa nas hkrati spodbujajo k razmisleku o preteklem času. A časa ni mogoče upodobiti. Fotografija lahko ujame le sledi, ki jih čas pušča za seboj.
Iz obrazstavnega besedila Tamare Vodopivec
