O SERIJI

Prav veliko se ni spremenilo v krajinski fotografiji Janeza Bogataja, če motivni svet barvne fotografske serije Sonata za sonce in meglo primerjamo z zgodnejšimi črno-belimi. Tih in miren svet povsem nepomembnega rastja, samo trave, šavje in drevesa v odnosu z okolico ter avtor, ki elemente krajine spreminja v metafore.[1]
Tvorbo slednjih je Aristotel razglasil za veliki dar, ki ga imajo pesniki[2]. Avtor svoje krajinske serije poimenuje z naslovi s področja pesništva in glasbe. Pastorala[3] je naslov leta 2004 objavljene monografije s črno-belimi krajinami, z barvno Sonato za sonce in meglo pa nadaljuje z glasbenimi prispodobami.
Sonata (iz sonare, ital. zveneti) je glasbena kompozicija za enega ali manjše število instrumentov. Navadno jo sestavljajo trije ali štirje samostojni stavki, ki se tukaj ujemajo s štirimi sklopi fotografij, nastalih v letu 2009 in 2010 (Bohinj; Notranjska, Gorenjska, Koroška; Ljubljansko barje; Bela krajina). V Bogatajevem vizualnem skladanju sta osrednji glasbili sonce in megla. S podob zazvenijo tišina, samota in nekakšen panteistični kozmični red, ki boga istoveti s svetom, z naravo.
Notni zapisi skladb za sonce in meglo razkrivajo kompozicijska načela komponiranja:
veliko prostorskih planov, asketsko prazne ali nasičene, največkrat odprte, diagonalne statične kompozicije, bogastvo uporabljenih prostorskih ključev, ki prispevajo k iluziji prostora. Barvna perspektiva, uporaba komplementarnih barv, s katero barve poudarijo druga drugo. Sence, ki igrajo pomembno vlogo pri določanju globine prostora ter dramatičnosti, prekrivanje oblik in z njo prostorska gradacija. Uporaba likovnih spremenljivk: uravnotežene smeri (aktivne diagonale, pasivne horizontale ter vertikale, ki pomenijo rast in življenje), odnosi malo-mnogo, prazno-polno, redko-gosto, prazno-nasičeno... Podobe so polne likovnih kontrastov. Prevladuje zgornji rakurs oziroma pogled iz zgornjega kota. Posneti objekti se zdijo inferiorni, prepuščeni usodi, nemočni, obenem pa glavni igralci drame, ki se odvija pred nami. Velikokrat je uporabljen teleobjektiv, ki omenjeni učinek v fokus postavljenega objekta še poveča. Povsem navadne rastline postanejo protagonisti , ki sodelujejo v ponekod skorajda baročno polni, a kljub temu enostavni, harmonični, uravnoteženi in prepričljivi prostorski iluziji.
Bogatajeva dela pričajo, kako tesno je povezan z lastnim bistvom oziroma, kako nemogoče je iskrenemu ustvarjalcu prikriti sebe. Fotograf, ki je po delu fotoreporterja na Mladini (1979 – 1988) petnajst let posvetil skoraj izključno branju knjig, ima rad naravo, enostavnost in samoto.
Njegove fotografije spomnijo na zenovsko umetnost, ki poudarja preprostost in pomembnost narave. Estetiko zena označujeta termina wabi in sabi. Amorfna koncepta vsebujeta smisel za enostavnost, melanholijo, samoto, naravnost nepopolnost in čas. Velja, da je obrabljen kmečki vrč lepši od starega skrbno rokodelsko izdelanega vrča, saj drugi stimulira le čute, medtem ko prvi vzpodbuja razum in emocije, da kontemplirajo bistvo resničnosti.
Saj ne da bi avtor zavestno komponiral v zenovski maniri, a njegova umetnost je tako blizu značilnostim wabi sabija, da se primerjave kar same vzpostavijo.
Bistvo filozofije Zena je meditacija in ko avtor fotografira, se zdi kot da meditira. Zavest se osredotoča le na zgodbe v naravi in šele najdba pravega motiva, ga zamakne iz tega stanja.
Bogatajeva krajina pa je zenovsko občutena tudi zato, ker si današnji opazovalec, ki je naravo na fotografijah videl že tolikokrat, da velikokrat naveličan, le še odvrne pogled, zato da bi občutil te podobe, mora vzeti čas in malo »posedeti pod drevesom«, da do njega lahko prodre osebno pojmovanje oziroma svetovni nazor, ki ga avtor podaja s pretanjenimi kompozicijskimi ključi.

Kako postanejo razsvetljene trave in drevesa

(Zenovski koan)

V obdobju Kamakura je Shinkan najprej 6 let preučeval Tendai budizem, nato pa 7 let še Zen. Zatem se je odpravil na Kitajsko in tam kontempliral o Zenu naslednjih 13 let.
Ob vrnitvi na Japonsko so se mnogi želeli z njim pogovarjati in so ga spraševali nepomembne stvari. Toda ko je Shinkan sprejel obiskovalce, kar se je zgodilo le kdaj pa kdaj, je le redko odgovarjal na njihova vprašanja.
Nekega dne je nek 50 letni študent »razsvetljenstva« rekel Shinkanu: »Tendaisko šolo misli preučujem že vse od rojstva, a nekaj je, kar nikakor ne morem razumeti. Tendai trdi, da bodo celo trave in drevesa postala razsvetljena. Zame je to zelo čudno.«
»Kakšen smisel ima razpravljati, kako bodo celo trave in drevesa postala razsvetljena?« je vprašal Shinkan. »Vprašanje je, kako lahko ti postaneš takšen. Si kdaj pomislil na to?«
»Nikoli,« ga je občudoval starec.
»Potem pa pojdi domov in naredi tako,« je zaključil Shinkan.

Renata Štebih

[1] Jolanda Petelinkar: Janez Bogataj – Fotografske metamorfoze krajine; razstavni katalog, Moderna galerija Ljubljana, 1992

[2] Aristoteles: Poetika. Cankarjeva založba, 1982

[3] lat. Pastorale.; lirsko-epsko delo z motivi idilične, pastirske ljubezni; pastirska igra