Telo kot način gledanja: Fotografska razstava
Galerija Loža Koper
30. 6.─11. 9. 2022
Ko na motiv telesa pomislimo skozi prizmo umetnostne zgodovine, se nam v misli prikradejo neštete podobe. Od srednjeveških svetniških portretov, renesančnih figur golih grških boginj ali oglaševalskih kampanj dvajsetega stoletja – na telo smo v zgodovini projicirali neskončno pomenov. Toda kakšne pomene umetniška upodobitev telesa nosi danes? Je še vedno razumljena le v kontekstu ženske golote, kot je predpostavil John Berger v Načinih gledanja? Ali smo zaradi poplave podob telesa do njega postali indiferentni, kot zapiše Susan Sontag v svoji knjigi O fotografiji? Se fotografija vrača k obravnavanju telesa le zaradi njegove forme, podobno, kot so fotografi Bauhausa za subjekte nekoč uporabljali naključne hišne pripomočke?
Vsekakor bi lahko zagovarjali katerokoli od zgornjih trditev. Ko pod drobnogled vzamemo slovenske umetnike/-ce, ki se danes ukvarjajo s telesom, se zdi, da telo zanje ni več zanimivo samo zaradi njegovega (pogosto) kontroverznega pomena. Moško in žensko telo v razstavljenih fotografijah nastopa kot orodje za formalno raziskovanje medija in postane vstop v širšo eksperimentacijo s fotografskim medijem. Čeprav veliko število razstavljenih del prikazuje golo telo, motiv, pogosto povezan z objektiviziranjem ženskega telesa, se dela z erotičnim ukvarjajo na način, ki nima nič s pornografskim ali obscenim. Če upoštevamo vplivni esej Audre Lorde Uses of the Erotic: The Erotic as Power, lahko v razstavljenih delih iščemo erotiko, ki uteleša ustvarjalno moč in harmonijo.
Izbor avtorjev in avtoric, ki jih zastopa Galerija Fotografija, poskuša s fotografskimi deli umetnikov/-ic, ki se razlikujejo po starosti, spolu, časovni umestitvi in interesih, prikazati večplastnost obravnave človeškega telesa v umetnosti. Skupni imenovalec razstavljenih del je njihov nagib k radovednosti, ustvarjalnosti in raznolikosti, obenem pa v vseh primerih raziskovanje odnosa med ustvarjalcem/-ko in subjektom. V fotografijah Uroša Abrama telo zavzema osrednje mesto, saj je obenem subjekt njegovih del ter sredstvo, s katerim jih ustvari. V svojem delu uporablja camero oralis, camero obscuro, ki jo ustvari z lastno ustno votlino (lastnim telesom) za fotografiranje zabrisanih obrazov in silhuet, ki jih prenese na platno. Vanja Bućan nas s fotografijami naravnega sveta igrivo opominja, da so naše predstave o tem, kaj je »naravno«, pogosto arbitrarne. Človeška prisotnost je v njenih delih nakazana le z izoliranimi deli teles, ki v fiktivnih, kolažiranih okoljih prikazujejo kompleksen odnos med človekom in naravo. Boris Gaberščik na videz neuporabne, naključne in najdene predmete z mojstrsko uporabo svetlobe in kompozicije spreminja v domiselne, pogosto humorne postavitve. Z uporabo enega samega vira svetlobe in velikoformatno kamero Gaberščik išče telesa, kjer jih ni, ter nas vabi, da ponovno premislimo o tem, kako sami beremo fotografske podobe. Andrej Lamut si telo zamišlja kot figuro iz sanj, s katero ustvarja podobe brezobraznih teles, ki se potapljajo v temo ali se na fotografijah gibljejo kot komaj vidne sence. Lamutovo serijo fotografij z naslovom Mnemosis navdihuje dnevna parahipnagogija, stanje zavesti med spanjem in budnostjo, ko smisel in pomen ostajata tik zunaj dosega in podobe izgubijo razumljivost. Tanja Lažetić v svoje večmedijske projekte vključuje upodobitve lastnega telesa. V projektu z naslovom Kurba se navezuje na starejše delo Sanje Iveković Tragedija Jedne Venere (1975), v katerem je Iveković sopostavila fotografije iz svojega življenja s podobnimi fotografijami Marilyn Monroe. Lažetić je delo leta 2010 ponatisnila z lastno podobo na naslovnici, čez katero je umestila besedo kurba. S svojim posegom odpira vprašanja slave, meje med zasebnim in javnim ter prikazovanja ženskega telesa. Tilyen Mucik raziskuje združevanje fotografske podobe z naravnimi procesi, kar izvira iz njenega globokega zanimanja za botaniko. Ljubezen do rastlin je vidna v njeni seriji antotipij, analogne fotografske tehnike, pri kateri so emulziji dodana naravna barvila iz rastlin in cvetja, ter podob, ustvarjenih na rastlinskih listih s klorofilnim procesom. Gola telesa na teh fotografijah postopoma bledijo z daljšo izpostavitvijo svetlobi, s čimer avtorica opozarja na minljivo naravo vseh živih bitij. V svojih erotičnih polaroidih aktov Janez Pukšič ustvarja nežne, zabrisane ženske portrete, v katerih čutnost telesa, upodobljenega na fotografijah, prenaša v samo tehniko del. Z uporabo tehnike transferja iz svojih polaroidov ustvarja delikatne, erotične akte. Blaž Rojs svoje fotografije uporablja kot podlago za intervencije. V večmedijskih delih združuje tehnike kolaža, slikarstva, fotografije, kiparstva in grafičnega oblikovanja, ki jih združuje s polaroidi golih ženskih teles. Rojs z dodajanjem in odvzemanjem primarni podobi ustvarja edinstvene osebne zgodbe, intimne zaradi motiva in tudi zaradi vnosa osebnih elementov, kot so le njemu razumljive izmišljene pismenke.
Hana Čeferin
