Košarica

Pretekle razstave

Walter Carone 1920 – 1982

By 4. 5. 2011 maj 12th, 2019 No Comments

Walter Carone
Walter Carone 1920 - 1982

4.05.2011 – 10.06.2011
20:00

Walter Carone se je poklica izučil pri očetu Italijanu, ki se je izselil v Cannes, fotografu za poroke, birme in bankete. Ta posel mu je že zgodaj privzgojil iznajdljivost: z očetom sta preuredila prtljažnik starega avta v foto laboratorij in medtem, ko so konkurenti hiteli v ateljeje razvijat pravkar posneto, sta svoje filme razvila za vogalom in jih še vlažne kazala razpoloženim svatom, ki so zlahka segali v denarnico…

Walter Carone
Walter Carone 1920 - 1982

Walter Carone se je poklica izučil pri očetu Italijanu, ki se je izselil v Cannes, fotografu za poroke, birme in bankete. Ta posel mu je že zgodaj privzgojil iznajdljivost: z očetom sta preuredila prtljažnik starega avta v foto laboratorij in medtem, ko so konkurenti hiteli v ateljeje razvijat pravkar posneto, sta svoje filme razvila za vogalom in jih še vlažne kazala razpoloženim svatom, ki so zlahka segali v denarnico…
Po vojni l. 1945 je odšel iskat srečo v Pariz, opremljen z enim samim fotoaparatom in nekaj filmi. Začel je pri različnih revijah (Ciné-vie, Elle, France-Dimanche, Point de vue), odprlo pa se mu je pri Paris Matchu, ki je začel izhajati 1949. Takratna izdaja je imela kaj malo skupnega z današnjim istoimenskim tednikom. Njen moto je bil Le poids des mots, le choc des photos (teža besede in udarec fotografije), bila je zlata doba tiska, pred razmahom televizije edini dostop do slikovnih novic. Matchevi fotoreporterji so bili kot romantični mušketirji obsijani z auro avanture, brezskrbnosti, svobode in fantazije. Talent in denar nista bila problem, v New Yorku so najemali helikopterje, v Rimu kabriolete, pač, v stilu Dolce vita. Morali so biti predrzni in lahkotni tako v smokingu na canskem festivalu, kot v maskirki na bojnem polju. Walter Carone je posnel po 200 reportaž na leto, pri reviji je bil najprej fotoreporter, nato urednik fotografije in končno pomočnik glavnega urednika.

Znal se je znajti ob pravem času na pravem mestu. Marlene Dietrich je prestregel pri povratku v Pariz, Montanda in Signoret na počitnicah, Brigitte Bardot je postavil na pariške strehe že davno preden je zaslovela. Na procesu je ujel izzivalen pogled serijskega morilca Petiota in objava je povzrocila tak škandal, da je v Franciji fotografom še danes vstop v sodne dvorane prepovedan. Carone je bil menda neverjeten šarmer, ljudi je zazibal v stanje zaupanja včasih z zapeljivostjo, drugič je pokal šale, z njimi popival, premikal pohištvo, po potrebi na kakšni slavnostni večerji skočil na mizo in sploh zganjal tak cirkus, da so se pozabili “lepo držati”.
Kako to, da iz teh slik veje taka vedrina? Vsi so videti sproščeni: predsednik Auriol igra na violino, Pompidou prislanja zadnjico na pisalno mizo. So se pomembneži takrat manj resno jemali? So bili mediji manj nevarni, pa so novinarji laže vstopali v intimnost velikih? Si pri današnjih varnostnih pogojih lahko zamislite, da se fotograf pretihotapi v sprevod angleške kraljice, ugotovi, da nima več fleša in mu asistent z druge strani vrže žarnico kar čez kraljičin klobuk? Pa še tehnika je bila tiste čase mnogo bolj neokretna. Premajhni negativi priročne Leice so bili za tisk neuporabni, zrnat kliše je veljal za ponesrečenega. Carone si je moral za novinarsko delo nabaviti Rolleiflex in brez bliskavice ni bilo nič. In čeprav mu je bil kasneje na voljo najmodernejši material, ki ga je z užitkom testiral, je nadvse rad improviziral. Namesto svetlomera je razvil svojstven sistem vrvic za merjenje razdalj in do konca je za senčila uporabljal ovitke plošč.
Konec 60-ih je svoj talent in znanje posvetil ljubiteljem fotografije. Osnoval je najprej revijo Photo, kasneje še Photo Journal in napisal priročnik Fotografski portret.
Pričujoča razstava ustreza najbolj ustvarjalnemu obdobju njegove fotografske kariere, med 1945 in sredo 60-ih let. Nekatere podobe so znane, druge izkopane iz pozabe. V svoji raznolikosti oblikujejo panoramo življenja po 2. svetovni vojni. Govorijo o radikalnem razvoju, ki mu je bil v tistem času podvržen foto-žurnalizem in pričajo o tem, kako je Carone s svojim pristopom, ki daje prednost gibu, presenečenju in spontanosti, presekal z ustaljeno tradicijo. Z njim je v fotoreportažo zapihal svež in malce navihan veter. Walter Carone je življenje jemal z lepe plati in tako je videti tudi na slikah: živahno!

Liza Japelj Carone

Walter Carone

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply